Problem slovenske politike ni v ideoloških razlikah. Zadnje soočenje na Pop Tvju je poskrbelo za zelo hitro streznitev. Problem je nivo. Problem je politična kultura. In ja, ta je v Sloveniji v kurcu. Po zaslugi strank desnega pola, ki verjamejo, da je vse svoboda govora. Dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!
- Petrol vstopil v volilno kampanjo / Petrol #odjjebi
- Primer Anže Logar / si želite politika, ki niti na eno vprašanje ne odgovori direktno?
- Se je Janez Janša že zahvalil Bibiju in Doniju za višje cene goriva?
- Kje ste bili junija leta 1991 / Janez, oprosti, ampak mi živimo v letu 2026
To, kar gledamo zadnja leta, ni več politika. To je predstava. Slabo zrežirana, še slabše odigrana in predvsem namenjen točno temu, da se normalnemu človeku politika zagabi. Ker če si normalen, če imaš službo, življenje, kredite in mogoče še kakšen hobi, potem ob takšnih soočenjih ugasneš televizijo ali pa zamenjaš kanal. In to ni naključje. To je cilj.
Nekaterim popolnoma ustreza, da ljudje obupajo. Da rečejo, da so vsi isti in gredo raje na pivo ali pa na morje namesto na volitve. Ker manj kot je aktivnih, razmišljujočih ljudi, lažje je ohranjati status quo. Toksično ozračje ni stranski produkt. Je strategija.
Zadnje soočenje je bilo samo še en dokaz več. Janez Janša, ki skače v besedo vsakomur, ko se samo nakaže, da bo šla debata v temo izraelskega vmešavanja v slovenske volitve, ni več presenečenje. Je rutina. Ampak vsakič znova pokaže isto stvar: popolno odsotnost osnovne kulture dialoga. Ne gre za argumente. Ne gre za vsebino. Gre za preglasitev, prekinitev, zameglitev. Gre za laž.
Da bi bilo vse skupaj še bolj tragikomično, Janez med soočenjem začne groziti s posnetki Fotopuba. S posnetki, ki jih ni. Če bi bili, če jih desnica že takoj spravila v javnost. Ampak ni pomembno, ali obstajajo ali ne. Pomembno je, da se jih omenja. Da se meče senca dvoma. Da se diskreditira. Da se ustvari še več blata, v katerem se potem vsi valjajo. Ker če so vsi umazani, nihče ni zares kriv.
Potem se čudimo, zakaj je politična kultura takšna, kot je. Mogoče zato, ker jo aktivno soustvarjajo ravno tisti, ki naj bi jo dvigovali. In ker imajo SdSovci že leta isti modus operandi: preteklost, zarote, sovražniki, diskreditacije. Vedno ista zgodba, samo kulise se malo menjajo.
Medtem pa mladi gledajo ta cirkus in si zastavljajo vprašanje, če je to to? To naj bi bila politika? Namesto da bi se pogovarjali o prihodnosti. O stanovanjih, podnebju, tehnologiji, delu, poslušajo prerekanje o dogodkih iz prejšnjega stoletja oz. tisočletja. O zgodbah, ki jih niso doživeli in jih, iskreno, tudi ne zanimajo.
Ampak za določen politični pol je preteklost edina valuta, ki jo še imajo. Ker prihodnost zahteva ideje. Zahteva vizijo. Zahteva nekaj več kot samo to, da znaš kričati glasneje od drugih. In tako se vrtimo v začaranem krogu. Politika, ki odbija ljudi. Ljudje, ki se umikajo iz politike. In politika, ki zaradi tega postaja še bolj ekstremna, še bolj zaprta sama vase, še bolj odrezana od realnosti.
Na koncu pa ostane samo še vprašanje: komu to koristi? Odgovor je precej očiten. Vsem, ki jim ustreza, da ostane tako, kot je. In dokler bomo to gledali kot normaln”, se ne bo spremenilo nič. Razen tega, da bo vedno več ljudi reklo: hvala lepa, jaz pri tem ne sodelujem. In mogoče je ravno to največji uspeh te politične kulture. Da je ljudem uspelo politiko tako zagnusiti, da so jo preprosto začeli ignorirati.
Čas je, da državljani glasno povemo, da imamo dovolj toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!
