Večni predsednik SdS je tudi večni poraženec volitev. Če bi politiko spremljali z enako logiko kot šport, bi bila zgodba precej enostavnejša. Rezultati štejejo. Ne razlage, ne spini, ne občutek, da je bila tekma v resnici dobljena. Šteje zgolj tisto, kar piše na semaforju. In na semaforju ima Janez Janša kot predsednik SdSa vpisanih že osem porazov na parlamentarnih volitvah. Osem!
- Pomoč Izraela in izredne razmere z gorivom so se Janezu Janši vrnile kot bumerang
- Relativni zmagovalec je Gibanje Svoboda / Janezu Janši pa se prikazujejo ukradene volitve #fakof
- Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!
V športu bi bil tak scenarij znanstvena fantastika. Če bi bil trener v prvi slovenski nogometni ligi, bi dobil “nogo” že po drugem zaporednem porazu, verjetno pa bi ga navijači nagnali že sredi prvega polčasa. V politiki očitno veljajo drugačna pravila. Tukaj poraz postane zmaga, matematika pa postane poljubna disciplina.
Poraz ne pomeni odgovornosti. Pomeni interpretacijo. Pomeni iskanje krivcev drugje. Pomeni zgodbo, ki jo lahko zapakiraš tako, da izgleda kot moralna zmaga ali vsaj kot dokaz, da si še vedno največji. Če zgodbo dovolj dolgo ponavljaš, postane za del občinstva resničnost. Če začneš zgodbo ponavljati že pred volitvami, potem ne moreš pričakovati od volivcev, da ji ne bodo verjeli. Janezu pač vedno ukradejo volitve. Tudi naslednje mu bodo. Zaprmej. Če ne zmaga, sicer je bilo lepo in prav.
Številke so trmaste. Volitve niso komentarji na družbenih omrežjih, kjer lahko glasnejši vedno preglasi tišjega. Volitve so trenutek, ko ljudje dejansko oddajo glas in povedo, ali te želijo gledati še naprej ali pa bi radi nekoga drugega. In če se to ponovi osemkrat, potem to ni več naključje. To je “state of mind” Slovenije, ki ima že dovolj zdraharstva in razdvajanja.
Fascinantno je opazovati to zvestobo članstva. Človek bi pričakoval, da se bo v stranki pojavil nekdo z malce več ambicij kot le biti vedno drugi, a se to ne zgodi. Zakaj? Ker je Janez Janša SdS in SdS je Janez Janša. Brez njega bi se stranka verjetno sesula sama vase, kar je pravzaprav največja kritika njegovega vodenja. V vseh teh desetletjih ni uspel vzgojiti naslednika, ki bi bil sposoben zmagati na državni ravni.
Zanimivo je, kako drugačna merila imamo za različne sfere življenja. V podjetjih direktorji letijo zaradi slabih rezultatov, v športu trenerji zaradi porazov, v politiki pa lahko nekdo ostaja na čelu stranke desetletja, ne glede na to, koliko volitev izgubi. Kot da obstaja nek vzporedni svet, kjer rezultat ni ključen kriterij.
Osmim porazom bo verjetno sledil deveti. In potem deseti. Retorika bo ostala ista, tarče bodo ostale iste, le volivci bodo počasi spoznali, da je ta film že prevečkrat viden. Medtem ko se svet vrti naprej, Janez Janša še vedno bije bitke iz prejšnjega tisočletja, njegovi verniki pa mu ploskajo ob vsakem novem neuspehu.
Vprašanje, ki ostaja, ni toliko, koliko porazov je še potrebno, da se nekaj spremeni. Bolj zanimivo je, zakaj se po vseh teh porazih ni spremenilo še nič.
