Vsaki dve leti, ko mi poteče vezava pri operaterju, se znajdem v istem miselnem labirintu. Gledam račun, gledam ponudbo, gledam spletno stran operaterja in se sprašujem, zakaj me operater ne nagradi za leta zvestobe. Redno plačujem račune, nobenih težav z zamudami in zneski, ki za dve lokaciji niso tako nizki. In nagrada? Ni je. Ker sem že leta zvesta stranka. Po drugi strani pa novi naročniki dobijo za “prestop” nagrado oz. cenejšo položnico za pol leta. Bom res moral vsaki dve leti menjati operaterja?
- Ko klepetalniki postajajo naši digitalni sogovorniki
- Hofer, zbogom in hvala za vse ribe
- Ko Chat GPT (pri)kroji realnost
Očitno sem jaz že ujet v sistemu. Jaz sem statistika, ki se je ne splača več nagovarjati. Tukaj se začne moj notranji konflikt. Ostati ali iti? Na eni strani udobje. Ni mi treba urejati ničesar, ni mi treba razmišljati o prenosu, ni mi treba brati drobnega tiska novih pogodb.
Na drugi strani pa občutek, da sem kot zvest naročnik drugorazredni državljan. Da moja zvestoba nima nobene vrednosti. Da sem nagrajen zgolj s tem, da lahko še naprej plačujem isto ali celo višjo ceno kot nekdo, ki pride včeraj.
Ironija je očitna. Operaterji vlagajo ogromno energije v pridobivanje novih uporabnikov, medtem ko stare jemljejo kot samoumevne. Kot da je zvestoba nekaj, kar se zgodi samo od sebe. Kot da ni potrebno nobenega odnosa, nobene pozornosti, nobenega občutka, da si kot uporabnik pomemben.
Zato se mi vedno bolj pogosto poraja misel, ki se mi je še pred leti zdela popolnoma nesmiselna, da bom na vsaki dve leti menjal operaterja. Ne zato, ker bi si to želel. Ne zato, ker bi užival v administraciji, prenosih in novih pogodbah. Ampak zato, ker sistem očitno deluje samo tako. Ker si kot nov vreden več kot kot zvest.
Mogoče je to edini način, da dobiš tisto, kar bi moral dobiti že kot obstoječi uporabnik. In mogoče nas je vedno več takih, ki smo to ugotovili.
Vprašanje pa ostaja. Ali bodo operaterji kdaj dojeli, da zvestoba ni samoumevna? Ali pa bomo pač vsi postali lovci na akcije, ki na vsaki dve leti spakiramo kovčke in gremo drugam. Ne zato, ker bi hoteli. Ampak zato, ker drugače očitno ne gre.
Se vidimo čez dve leti. Pri drugem operaterju.
