Donald Trump spet rešuje svet pred problemi, ki jih je ustvaril sam. Če ste mislili, da smo v letu 2026 že videli vse njegove veličastne poteze, ste se motili. Danes zjutraj smo izvedeli, da je on odprl Hormuško ožino. Edina težava s tem je malenkostna. Hormuška ožina sploh ni bila zaprta, dokler je ni on s svojo strateško genialnostjo in napadom na Iran dejansko zaprl. Ampak kdo smo mi, da bi dvomili v človeka, ki je lastnoročno končal že devet vojn!
- Ko Trump ne loči med Grenlandijo in Islandijo
- Tomato Košir in Trump / naslovnica za Objektiv, ki je postala viralna
- Bo Trump potopil ZDA?
Reševanje problema, ki ne obstaja, dokler ga ne ustvariš je klasičen Trumpov model. Najprej greš “all-in”, sprožiš vojaško akcijo, ki destabilizira celotno regijo, povzročiš, da se cene nafte zatresejo, nato pa se pojaviš kot odrešenik na belem konju in razglasiš zmago. Civilisti so kolateralna škoda in vse bolj ugotavljam, da imamo problem, če ZDA vodi človek kot je Trump, ki je pripravljen za lastno samopromocijo in ovacije svojih privržencev začeti novo svetovno vojno.
Fascinantno je, kako hitro se je spremenil narativ glede Horumuške ožine. Pred dvema tednoma je bila Hormuška ožina varna pot za tankerje, danes pa poslušamo, kako je Trump s svojo odločnostjo preprečil svetovno energetsko krizo. Krizo, ki jo je sam spisal v uvodniku svojega jutranjega brifinga. To, da je bila ožina odprta zadnjih nekaj desetletij (z izjemo občasnih napetosti), sploh ni pomembno. Pomembno je, da so njegovi sledilci dobili dozo zmagoslavja.
Pri Trumpu ni logike. Je samo šov. Gre za politiko “gaslightanja” celotnega planeta. Ko človek bere poročila, se vpraša, ali živimo v vzporednih vesoljih. V enem vesolju so podatki, dejstva in mednarodno pravo. V drugem pa je Trump, ki trdi, da je pravkar pogasil požar, medtem ko v roki še vedno drži prazen kanister bencina.
Cene nafte bodo seveda nihale, borzni posredniki bodo imeli polne roke dela, mi pa se bomo spet spraševali, kdaj bo naslednja reševalna akcija. Trumpu je sicer zopet uspelo nemogoče. Prepričal je del javnosti, da je heroj, ker je popravil vazo, ki jo je sam vrgel ob tla.
Tole je klasičen vzorec kriznega menedžmenta po trumpovsko. Najprej eskalacija, potem dramatizacija, nato razglasitev uspeha. Vmes pa realni svet plačuje račun: dražja energija, nestabilni trgi, živci na robu. Ampak zgodba se ne prodaja sama. Potrebuje naslov. In ta je, priznajmo si, odličen. Trump je odprl Hormuško ožino. Majhna podrobnost, da pred njegovim napadom ni bila zaprta, pa… ostane med vrsticami. In je nepomembna. Ljudje radi berejo naslove.
Če bi bil svet vsaj malo normalen, bi se danes spraševali o posledicah napada na Iran in o tem, kakšen bo dolgoročni vpliv na stabilnost Bližnjega vzhoda.
Zgolj čudim se, da še ni zahteval Nobelove nagrade za mir za svoje dejanje! In ne bom se čudil, če bo to v naslednjih dneh zahteval. V bistvu bi bil to precej “safe bet” na Polymarketu.
