Pripeljem se na morje in Tesla mi javi, da so na voljo posodobitve programske opreme. Ne telefon, dobim “notifikacijo,” da je na voljo posodobitev “firmwarea” za pralni stroj. iPhone mi javlja, da naj “updejtam” iOS. Odprem MacBook Aira in kaj me čaka? Seveda. Posodobitev programske opreme. Ko telefon opravi svoje, so na voljo posodobitve programov in teh ni malo. Prižgem TV in na voljo je posodobitev. In tako vsak dan. Čakam samo še dan, ko bo analogno stranišče zahtevalo svojo posodobitev!
- Kaj je Polymarket? Kako deluje Polymarket? So stave lahko bolj verodostojne od anket?
- Ko Chat GPT (pri)kroji realnost
- Detoksikacija od družbenih omrežij
- Umetna inteligenca in potovanja / garbage in – garbage out*
Potem se za trenutek ustavim. Ne zaradi morja. Ne zaradi sonca. Ampak zato, ker ugotovim, da živimo v svetu, kjer nič več ni zares končano. Kupimo napravo, ki v resnici ni nikoli dokončan izdelek. Je obljuba. Nekakšen “coming soon”, zapakiran v lep dizajn in marketing. In potem čakamo. Na popravke. Na izboljšave.
Včasih si kupil telefon in je bil tak, kot je bil. Ni se čez noč spremenil. Ni dobil nove osebnosti. Ni te silil, da ga vsak teden posodobiš, ker drugače nisi več varen, hiter ali kompatibilen z lastnim življenjem. Danes pa? Danes živimo v perpetualnem beta stanju. Vse je verzija 1.0, 2.3, 14.7.1… Nikoli pa ni končna verzija.
Mogoče je največja ironija ravno v tem, da smo se na to navadili. Da nam je postalo normalno, da stvari ne delujejo popolno. Da jih kupimo z mislijo – saj bodo popravili z updateom. Ampak kdo potem popravlja nas?
Kdaj smo mi dobili zadnji update? Ne tistega na telefonu. Tistega v glavi. Kdaj smo si nazadnje dovolili biti offline, brez potrebe po izboljšavi, optimizaciji in konstantnem “upgradeu”?
Ker če smo iskreni, tehnologija nas ni naučila samo tega, da morajo biti naprave vedno novejše. Naučila nas je, da tudi mi nikoli nismo dovolj dobri takšni, kot smo. Vedno obstaja neka boljša verzija nas samih. Hitrejša. Bolj produktivna. Bolj optimizirana.
In tako kot klikamo “install now” na napravah, počasi isto delamo sami s sabo. Brez vprašanja, ali to sploh želimo. Mogoče pa problem ni v tem, da imamo preveč posodobitev. Mogoče je problem v tem, da smo sami postali update generacija.
