Po ogledu soočenja o referendumu glede pogojevanja denarne socialne pomoči z družbenokoristnim delom sem imel predvsem občutek, da so se eno uro pogovarjali o nečem drugem, ne pa o vprašanju, ki bo dejansko na glasovnici. Vprašanje je precej konkretno: ali naj se pravica do denarne socialne pomoči za delovno sposobne osebe brez objektivnih ovir za delo pogojuje z aktivnim opravljanjem družbenokoristnega dela. To pomeni, da bi morala biti tudi razprava konkretna, vezana na podatke, izvedljivost ukrepa, njegove stroške, posledice in predvsem na vprašanje, kakšen problem z njim sploh rešujemo.

• Obnašanje poslanca Aleksandra Reberška je na nivoju otroka / škarje je prinesel v oddajo Tarča
• Ne noriško kraljestvo, mi postajamo kraljestvo norcev
• Primer Smodej in paradoks slovenskega krivosodja za desnico

Toda pri zagovornikih ukrepa je bilo konkretnih odgovorov presenetljivo malo. Ves čas smo poslušali o poštenosti, vzajemnosti, delavnosti, motivaciji in o tem, da zdrav človek potrebuje delo, ne socialne pomoči.

Vse to so lahko osebna prepričanja in vrednote, vendar niso dokaz, da predlagani ukrep rešuje dejanski problem. Če nekdo trdi, da veliko ljudi zlorablja sistem, bi bilo smiselno pokazati, koliko jih je. Če naj bi družbenokoristno delo zmanjšalo zlorabe, bi pričakoval podatek, kakšen učinek lahko pričakujemo. Če naj bi država s tem kaj prihranila ali dosegla večjo zaposlenost, bi bilo zanimivo slišati vsaj približen izračun.

Namesto tega dobimo trditev, da je “veliko takih, ki bi lahko delali”, brez številke, pojasnila ali dokaza, kaj beseda veliko v tem primeru sploh pomeni. Dobimo tudi razmišljanje, da številni zlorabljajo sistem, ker se je menda slovenska poštenost skozi čas izgubila, kar je lahko zanimiva tema za nedeljsko kosilo, težko pa je na podlagi tega spreminjati socialno zakonodajo.

Vrhunec je predlog, da bi javno objavili seznam prejemnikov socialne pomoči, ker gre za javni denar. V tistem trenutku razprava že precej očitno zdrsne od vprašanja, kako izboljšati socialni sistem, k ustvarjanju javnega seznama ljudi, ki prejemajo pomoč države, kar pove precej več o načinu razmišljanja kot o samem referendumskem vprašanju.

Še posebej zanimivo je, da imamo na drugi strani zelo konkreten podatek, da je bilo julija 68.382 prejemnikov denarne socialne pomoči, vendar v tej številki niso samo zdravi odrasli brez zaposlitve. V njej so tudi otroci, ljudje, ki že delajo, a s svojimi prihodki ne dosežejo cenzusa, ter druge skupine upravičencev. Že samo ta podatek pokaže, kako hitro lahko številka 68.382 v politični razpravi ustvari napačen vtis o neki ogromni množici brezposelnih ljudi, ki sedijo doma in čakajo na državni denar.

Na desnem polu jim očitno ni jasno, da delovno sposoben brezposelni že danes ne more preprosto zavračati dela brez posledic. Če zavrača ustrezno zaposlitev oziroma ne sodeluje pri reševanju svojega položaja, lahko izgubi pravico do pomoči. To precej spremeni osnovno zgodbo, saj ne govorimo o sistemu, v katerem država brez kakršnihkoli pogojev deli denar vsakomur, ki se mu ne ljubi delati. Govorimo o sistemu, ki pogoje že ima, zato bi bilo logično najprej dokazati, da ti pogoji ne delujejo.

Prav tega dokaza pa na soočenju nisem slišal. Nasprotno, slišali smo podatek, da se je število prejemnikov denarne socialne pomoči v zadnjih letih zmanjšalo za 11.700 oziroma za približno 14 odstotkov. Če je to res, bi pričakoval, da bo nekdo na strani zagovornikov pojasnil, zakaj je kljub temu potreben nov sistem. Morda obstaja dober razlog, toda tega razloga ni mogoče nadomestiti s stavkom, da ljudje potrebujejo motivacijo.

Beseda motivacija je bila pravzaprav rdeča nit celotne zgodbe in ravno tu je največja težava. Motivacija nima nič skupnega z referendumskim vprašanjem. Če je problem v tem, da ljudje nočejo delati, je treba najprej dokazati, da gre za pomemben in razširjen pojav. Če je problem zloraba socialnih transferjev, je treba pokazati podatke o zlorabah. Če obstoječi nadzor ne deluje, je treba pojasniti, zakaj ne deluje. Šele potem pride na vrsto razprava o tem, ali je družbenokoristno delo prava rešitev.

Namesto tega se logika obrne na glavo. Najprej imamo rešitev, potem pa iščemo problem, ki bi jo upravičil.

Še bolj absurdno postane, ko se začne govoriti o delu kot o nečem, kar človeka izpolnjuje, krepi in mu daje smisel. S tem se lahko popolnoma strinjam, vendar če delo človeka res tako izpolnjuje in je družbeno koristno, se zelo hitro pojavi precej neprijetno vprašanje, zakaj potem za to delo ne bi dobil plače in vseh pravic, ki pripadajo zaposlenemu človeku. Če nekdo čisti park, pomaga starejšim, ureja javne površine ali opravlja katerokoli drugo delo, je to očitno delo, ki ima vrednost. Če ima vrednost, se lahko vprašamo, zakaj ga želimo plačati s socialno pomočjo, namesto kot delo.

Ko eni postavljajo vprašanja o številkah, kriterijih, stroških in izvedljivosti, drugi pa odgovarjajo s poštenostjo, delavnostjo in motivacijo, v resnici sploh ne govorijo istega jezika. Ena stran govori o javni politiki, druga predvsem o moralni predstavi o tem, kakšen naj bi bil dober državljan.

Temu se potem pridruži še način komunikacije, ki razpravi prav nič ne pomaga. Skakanje v besedo, prekinjanje sogovornikov in tekmovanje v tem, kdo bo povedal svoj slogan dovolj glasno, ne ustvarjajo argumentirane debate. Ustvarjajo televizijski cirkus, v katerem se vsebina zelo hitro izgubi. Glasnost pač ni dokaz in ponavljanje iste trditve petkrat ne spremeni občutka v dejstvo.

Predstavljajmo si, da bi nekdo predlagal spremembo davčnega sistema brez izračunov in analiz ter jo utemeljil zgolj s tem, da moramo podjetnike bolj motivirati. Verjetno bi prvi prav tisti, ki danes govorijo o motivaciji prejemnikov socialne pomoči, zahtevali številke, podatke in oceno učinkov.

Pri najrevnejših pa očitno zadošča občutek. Dajmo jih stigmatizirati in naredimo javen spisek teh, ki prejemajo socialno pomoč. In taisti ljudje govorijo o motivaciji.

Ravno zato so takšna soočenja pogosto izguba zdrave pameti. Ne zato, ker se ljudje ne strinjajo, ampak zato, ker brez osnovnega dogovora, da morajo biti trditve podprte z dejstvi, sploh ni mogoče imeti resne razprave. Če nekdo vpraša, koliko je zlorab, odgovor ne more biti, da morajo biti ljudje bolj motivirani. Če nekdo vpraša, koliko bo sistem stal, odgovor ne more biti, da je delo vrednota. In če nekdo vpraša, koliko ljudi bo ukrep zajel, ne pomaga razlaga, da so Slovenci nekoč sloveli po poštenosti.

Po eni uri takšnega soočenja bi moral gledalec vedeti več o problemu in predlagani rešitvi. Namesto tega predvsem ugotovi, da imamo v Sloveniji očitno čudežno politično besedo, s katero lahko odgovorimo na skoraj vsako vprašanje. Motivacija. Škoda le, da to ni odgovor na nobeno od pomembnih vprašanj tega referenduma.

Jaz sem PROTI. Je pa dejstvo, da je desni pol bolj glasen, neotesan in predvsem bolj populističen in če v to enačbo dodam, da so volivci desnega pola manj izobraženi, potem je jasno da je potrebno omenjati BMWje in vse ostalo, da bodo desni volivci šli na referendum.

Objava Referendum o socialni pomoči: ko zmanjka argumentov, ostane motivacija / jaz sem PROTI originalno objavljena na had blog.