Italijanski način parkiranja

1. Ali pa smo le mi v Sloveniji preveč obsedeni z bleščečim se avtomobilom… Saj tole pa tudi poznate?

   Miha Mazzini – Slovenci in avti

   Ob novem prometnem zakonu lahko poslušamo strokovnjake, ki začno
   razlagati našo prometno vsakdanjost odločno in vase prepričano, a dlje
   ko govorijo, bolj plahnijo in pogosteje se jim zatika – je mar mogoče,
   da nihče zares ne ve, zakaj Slovenci vozijo vsaj nervozno in
   agresivno, če ne samomorilsko? Mar ni čas za razlago?

   Kazni v novem prometnem zakonu so neprimerno strožje kot do sedaj in z
   vsakim naslednjim zakonom bodo še strožje. Privrženci strogosti
   zahtevajo posredovanje dveh močnih sil, policije in tehnologije.

   Policaji na cestah

   Pred leti sem 14 dni vozil po ZDA in srečal eno samo policijsko
   zasedo, nato priletel v Slovenijo in ko sem se iz Brnika peljal v
   Ljubljano, sem videl kar dve. Presenetilo me je in postal sem pozoren.
   Ko sem leto kasneje prevozil Nemčijo (nobene zasede), Avstrijo
   (nobene) in prišel v Slovenijo (2 zasedi) sem začel prositi znance, ki
   se odpravljajo na daljše poti, naj preštejejo policaje, ki jih bodo
   spotoma videli in v vseh primerih so bili rezultati podobni mojim. V
   Evropskih držvah policaji ne čepijo v grmovju vsakih deset
   kilometrov, a vendar na cestah ni takega klanja kot pri nas.

   Ravno pred uvedbo novega zakona je potekala velika akcija, med katero
   je policija dala na ceste vse razpoložljive sile (med Ljubljano in
   Radovljico sem naletel na tri (3!) zasede). In rezultat: najbolj krvav
   vikend leta – na cestah je bilo 546 patrulj, 1.029 policistov in 6
   mrtvih udeležencev v prometu.

   Policijska prisotnost očitno ne pomaga, a tega navdušenci represije ne
   bodo nikoli priznali, raje poreko, da so policaji slabo razporejeni,
   morali bi biti povsod. Kar jih poveže s tehnološkimi navdušenci.

   Tehnika nad nami

   Slovenija namerava prva opremiti avte z satelitsko navigacijo (GPS
   sistemi). Če oblast točno vsak trenutek ve, kje ste, potem lahko tudi
   izračuna, s kakšno hitrostjo se gibljete med dvema točkama. Ker je
   taista oblast na tej poti postavila omejitev, tudi ve, če ste jo
   prekršili. Tehnično gledano je povsem enostavno ob vsaki prekoračitvi
   hitrosti izstaviti položnico.

   Ker je možnost slediti tudi lokaciji telefona in oblast ve, kdaj je
   telefon v uporabi, boste dobili še položnico za govorjenje med vožnjo.

   Ker oblast združuje osebno in zdravstveno izkaznico, kjer so vpisana
   zdravila, lahko položnica pade tudi v primeru, če ste pojedli kakšno
   od tistih tablet, pri katerih ne smete za volan.

   In tako naprej. Skratka, varni bomo, policaj se bo vozil z vami
   sleherni trenutek, pravijo represivno-tehnološki navdušenci.

   Pomislek: v Evropi obstaja narod, ki je na tehnološko pot že krenil in
   svoje ceste na gosto posejal s kamerami in samodejnimi položnicami.
   Angleži so njega dni vozili prislovično umirjeno in prometno so bili
   ena najbolj varnih držv. Nakar je vlada hotela dobro stanje še
   izboljšati in je posegla po represiji. Ceste gosto opremila s kamerami
   in radarji – zdaj jim pa ni jasno, zakaj je mrtvih vsako leto več.
   Anglija pada po lestvici varnosti, promet postaja vedno bolj
   agresiven, represivci se čudijo in izgovarjajo na priseljence, ki naj
   bi s seboj prinesli slabe manire in razbili angleško trdo zgornjo
   ustnico.

   Osnove psihologije

   Kar je seveda neumnost: kako lahko kateregakoli vlada, angleška ali
   naša, samo privija represivne ukrepe, ne ponudi pa nikakršne olajšave?
   Ljudje smo narejeni kot para – ne morete nas privijati in privijati,
   ne da bi kje počilo in izbruhnilo na najbolj nenavaden način! Korenček
   in palica, pravi ljudski pregovor in prav ima. Namesto zviševanja
   kazni v nedogled bi morala oblast subvencionirati nižja zavarovanja za
   tiste, ki so celo leto brez prekrška in podobno. Da ne govorim o tem,
   da je na avtocestah treba ukiniti omejitve, tako kot v Nemčiji. Vsak
   voznik bo lažje zdržl počasno drsenje skozi naselje, če se bo
   tolažil, da lahko na avtocesti pohodi gas. Kjer jih velika večina ne
   bo čisto nič bolj drvela kot sedaj, kar kažejo izkušnje iz Nemčije.

   Slovenska posebnost

   Zgoraj napisano velja na splošno, a Slovenci imamo neko posebnost in
   ta je vir zadrege za prometne strokovnjake. Zaznavajo jo nezavedno,
   saj so del naroda, a razumsko ubesediti je ne morejo. Tudi jaz je
   nisem, dokler …

   … se enkrat lani nisem ustavil v enem tistih nizkocenovnih tujih
   diskontov, ki so zrasli v naših predmestjih. Sprehajal sem se med
   robo, zloženo na paletah in doživel sem občutek ponavljanja: da sem
   nekoč že šel skozi to, da … spomnil sem se! Ko sem se v Ameriki
   vozil od kraja do kraja, sem v predmestnih marketih nakupil popotnico
   in nekajkrat sem prišel tudi v trgovine, kjer nakupujejo najbolj
   revni. ZDA so namreč svoj socialni mir ohranile tako, da obstajajo
   cele verige, namenjene siromakom. Če v središču Seattla plačate 7
   dolarjev za sendvič, se lahko v predmestju za isti znesek prenažirate
   v “vse-kar-lahko-poješ” restavraciji. Pogledal sem po naši trgovini in
   res: ista govorica telesa, cenena oblačila, preračunavanje cen.
   Posebej mi je v oči padel človek, ki se je sklanjal nad hladilnikom in
   okleval nad vakumsko pakiranim kosom najcenejše salame, v moji
   mladosti imenovane pasja radost. Vzel jo je, gledal, obračal, videl
   ceno, vrnil, že stopil korak proč, pa spet vzel v roke in znova
   okleval. Adamovo jabolko se je trdo premikalo, goltal je slino. Moram
   reči, da se mi je vse skupaj zdelo tako žlostno, da sem odkorakal na
   blagajno.

   Zunaj me je prešinilo, da je nekaj hudo narobe. To, kjer sem sedaj, se
   začenja razlikovati od mojega ameriškega spomina. Ustavil sem se in
   mozgal. Trajalo je, preden sem doumel: odklepam najcenejši avto na
   celem parkirišču! V Ameriki ni bilo tako: ne zato, ker bi vozil
   dragocen izposojen avto, marveč ker so tamkajšnji reveži sedali v take
   podrtije, da jih v Evropi ne vidiš. Pri nas pa sploh ne.

   Osuplo sem gledal po vrstah parkiranih vozil. Čakaj, čakaj, je to mogoče?

   Sklenil sem počakati človeka, ki je travmatiziral nad pasjo radostjo.
   Prišel je in sedel v novega audija.

   Ne vem, če je kupil salamo ali ne.

   Slovenski avti

   Ko so nekaj mesecev kasneje odpirali še eno od nizkocenovnih
   veleblagovnic in so se kupci zbrali nekaj ur prej, se stepli za robo,
   prihranili nekaj evrov, je TV posnetek zaokrožil tudi po internetu.
   Nek prijatelj mi ga je poslal s pripisom, glej te idiote. Pogledal sem
   in mu odpisal: ti pa glej avte, ki so parkirani za njimi. Njegovo
   začudenje je preseglo okvire e-pošte in moral me je poklicati: Miha,
   to je neverjetno, saj so za prerivajočo množico parkirani za tak obup
   daleč predobri avtomobili!

   V Sloveniji obstaja previsoka kritična masa ljudi, ki si je privoščila
   predrag avto glede na svoje finančne sposobnosti. Taki posamezniki
   obstajajo povsod, le pri nas pa jih je toliko, da vplivajo na celotno
   populacijo. Tak človek si je kupil avto na kredit (ali lizing) in MORA
   vsak mesec zbrati točno določeno količino denarja za odplačilo. Kar
   postane njegova môra. Ponavadi ne gre za strategijo posameznika,
   marveč za obsedenost družin, zato pišem v množini: ne privoščijo si
   počitnic, varčujejo na vseh koncih, tudi pri hrani, drug drugemu
   gledajo pod prste, očitajo si, se prepirajo in neprestano kalkulirajo,
   kako bodo zbrali za mesečni obrok. Hkrati pa že hrepenijo po novem
   avtu, novem kreditu!

   Kako bo mirno in zadovoljno peljal voznik, ki je pred vožnjo 10 minut
   okleval, preračunaval in sline cedil ob najslabši možni klobasi? Če jo
   je kupil, ima občutke krivde, kako bo pa sedaj odplačal kredit? Uničil
   je družinski proračun! Če je ni, podzavestno sovraži avto okoli sebe,
   za katerega se še hrani odreka! Nakar tak človek v takem razpoloženju
   pred seboj zagleda nekoga, ki vozi počasneje kot on! Kako bo trobil!
   Stiskal bo hupo in mislil, da gre za pravičniški bes odličnega
   voznika, v resnici pa gre le za človeka, ki bi raje stiskal pasjo
   radost kot volan.

   Ker smo ljudje s svojimi zrcalnimi nevroni narejeni za posnemanje,
   bodo taki kreditni zagrenjenci, če jih je zadosti veliko, diktirali
   obnašanje na cesti vsem ostalim (tudi turistom, dodajam za one, ki se
   sprašujejo, kako se tujci tako hitro navadijo lokalnih običajev).

   Slovenska nevroza

   Po psihiatru in nevrologu Erwinu Ringlu, ki je raziskoval lastnosti
   narodov nekdanje avstroogrske, sta koroška in slovenska duša
   nevrotična. Pritrdil mu je tudi dr. Trstenjak, ki govori o strašnem
   občutku krivde, ki je za Slovence značilen.

   Kaj, če ta dva učenjaka malce posodobimo? Občutek krivde in nevroza,
   če sta nezdravljena, morata najti svoje opredmetenje. Predrag avto je
   idealna oblika! Če bi si privoščili vozilo, ki ga kupijo brez težke
   vesti, in ki ga lahko zamenjajo z drugim brez joka, če ga razbijejo,
   kje bi bil potem prostor za nevrozo in krivdo? Predrag avto je sodobna
   rešitev za podaljševanje prislovičnega nevrotizma – en sam nakup
   omogoči, da nadaljujete tradicijo svojih prednikov.

   In ste, kot je zapisal Ringl: občutljivi, zamerljivi in prepirljivi,
   tako “polni zavisti, da bi drug drugemu izpraskali oči”.

   Slovenec ne nabavi predragega avta zaradi užitka, marveč zaradi
   trpljenja, ki ga povzroča sebi in drugim.

   In njene posledice

   Kolikim pasjim radostim se je moral odreči človek, ki je zbil punčko
   na prehodu za pešce, izstopil, videl majhno poškodbo na odbijaču
   svojega avta, šel do na tleh ležečega telesca in ga obrcal? Resničen
   slovenski primer. Ali pa, in tole sem videl na lastne oči, avto zadane
   srno, potniki tečejo ven in gledajo odbijač, nihče pa še pogleda ne za
   živaljo, ki se opoteka v gozd.

   Ekstremni primeri?

   Kot med ljudstvom, tudi na estradi: Kaj pa slovenski pevec, ki v prvem
   intervjuju po prvi (in edini) uspešnici prostodušno izjavi, da je
   dobil prvi denar in z njim napolnil hladilnik lačne družine. V drugem
   intervjuju pa že pove, da je na kredit kupil drag avto.

   Da o dobrodelnosti ne govorimo: časopisna nabiralna akcija za reveže,
   ki so živeli ob kruhu in vodi, nezaposleni, nakar je oče dobil službo!
   Da! Za prvo plačo so vplačali kredit za avto, očeta je kap, druge
   plače ni več bilo. Prosijo za pomoč za hrano, da preživijo ob avtu.

   Nazadnje

   Ne vidim nobene realne možnosti za hitro spremembo slovenske
   avtomobilske nevrotičnosti: prodaja avtomobilov je cvetoča veja
   gospodarstva in moram reči, da sem v tem primeru nasprotnik
   kakršnegakoli omejevanja s strani oblasti – če nekdo hoče svoj denar
   zapraviti za avto namesto za hrano, pa naj. Problem je le v tem, da je
   avto lahko tudi (samo)morilsko orožje. Ker gre za nevrotično željo,
   nakup seveda ne razreši ničesar; bistvo je kredit, trpljenje in
   odrekanje, krivda, ki ga prinaša. In tako od avta do avta, od kredita
   do kredita, nakar telo, razjedeno od pritiskov, naveličano začaranega
   nevrotičnega kroga, naglo obrne volan. V kroniki lahko preberemo, da
   je nenadoma zavil na sosednji vozni pas, ubil sebe in še koga.

   Vzrok neznan.

2. Lemurian – odličen članek.

   Å e samo na hitro kako je moj stric prodajal avto.
   Bil je na sejmu, brez začetne cene. Kupec je rekel “Več kot 500 ti ne dam”. Stric: “Ti si neumn, to še 400 ni vreden”.

3. Aleš, in za koliko je potem prodal?

4. Mazzini 4 president!

   Najlepši del:’In ste, kot je zapisal Ringl: občutljivi, zamerljivi in prepirljivi,
   tako “polni zavisti, da bi drug drugemu izpraskali oči”.

   Slovenec ne nabavi predragega avta zaradi užitka, marveč zaradi
   trpljenja, ki ga povzroča sebi in drugim.’

   LP

Komentarji so zaprti.