In potem se čudim, zakaj so vsa vozila “rahlo” obtolčena?!

italian-way-of-parking-photos-05.jpg


italian-way-of-parking-photos-04.jpg italian-way-of-parking-photos-06.jpg italian-way-of-parking-photos-01.jpg italian-way-of-parking-photos-02.jpg italian-way-of-parking-photos-03.jpg italian-way-of-parking-photos-07.jpg

4 Responses to Italijanski način parkiranja

  1. Lemurian says:

    Ali pa smo le mi v Sloveniji preveč obsedeni z bleščečim se avtomobilom… Saj tole pa tudi poznate?

    Miha Mazzini – Slovenci in avti

    Ob novem prometnem zakonu lahko poslušamo strokovnjake, ki začno
    razlagati našo prometno vsakdanjost odločno in vase prepričano, a dlje
    ko govorijo, bolj plahnijo in pogosteje se jim zatika – je mar mogoče,
    da nihče zares ne ve, zakaj Slovenci vozijo vsaj nervozno in
    agresivno, če ne samomorilsko? Mar ni čas za razlago?

    Kazni v novem prometnem zakonu so neprimerno strožje kot do sedaj in z
    vsakim naslednjim zakonom bodo še strožje. Privrženci strogosti
    zahtevajo posredovanje dveh močnih sil, policije in tehnologije.

    Policaji na cestah

    Pred leti sem 14 dni vozil po ZDA in srečal eno samo policijsko
    zasedo, nato priletel v Slovenijo in ko sem se iz Brnika peljal v
    Ljubljano, sem videl kar dve. Presenetilo me je in postal sem pozoren.
    Ko sem leto kasneje prevozil Nemčijo (nobene zasede), Avstrijo
    (nobene) in prišel v Slovenijo (2 zasedi) sem začel prositi znance, ki
    se odpravljajo na daljše poti, naj preštejejo policaje, ki jih bodo
    spotoma videli in v vseh primerih so bili rezultati podobni mojim. V
    Evropskih držvah policaji ne čepijo v grmovju vsakih deset
    kilometrov, a vendar na cestah ni takega klanja kot pri nas.

    Ravno pred uvedbo novega zakona je potekala velika akcija, med katero
    je policija dala na ceste vse razpoložljive sile (med Ljubljano in
    Radovljico sem naletel na tri (3!) zasede). In rezultat: najbolj krvav
    vikend leta – na cestah je bilo 546 patrulj, 1.029 policistov in 6
    mrtvih udeležencev v prometu.

    Policijska prisotnost očitno ne pomaga, a tega navdušenci represije ne
    bodo nikoli priznali, raje poreko, da so policaji slabo razporejeni,
    morali bi biti povsod. Kar jih poveže s tehnološkimi navdušenci.

    Tehnika nad nami

    Slovenija namerava prva opremiti avte z satelitsko navigacijo (GPS
    sistemi). Če oblast točno vsak trenutek ve, kje ste, potem lahko tudi
    izračuna, s kakšno hitrostjo se gibljete med dvema točkama. Ker je
    taista oblast na tej poti postavila omejitev, tudi ve, če ste jo
    prekršili. Tehnično gledano je povsem enostavno ob vsaki prekoračitvi
    hitrosti izstaviti položnico.

    Ker je možnost slediti tudi lokaciji telefona in oblast ve, kdaj je
    telefon v uporabi, boste dobili še položnico za govorjenje med vožnjo.

    Ker oblast združuje osebno in zdravstveno izkaznico, kjer so vpisana
    zdravila, lahko položnica pade tudi v primeru, če ste pojedli kakšno
    od tistih tablet, pri katerih ne smete za volan.

    In tako naprej. Skratka, varni bomo, policaj se bo vozil z vami
    sleherni trenutek, pravijo represivno-tehnološki navdušenci.

    Pomislek: v Evropi obstaja narod, ki je na tehnološko pot že krenil in
    svoje ceste na gosto posejal s kamerami in samodejnimi položnicami.
    Angleži so njega dni vozili prislovično umirjeno in prometno so bili
    ena najbolj varnih držv. Nakar je vlada hotela dobro stanje še
    izboljšati in je posegla po represiji. Ceste gosto opremila s kamerami
    in radarji – zdaj jim pa ni jasno, zakaj je mrtvih vsako leto več.
    Anglija pada po lestvici varnosti, promet postaja vedno bolj
    agresiven, represivci se čudijo in izgovarjajo na priseljence, ki naj
    bi s seboj prinesli slabe manire in razbili angleško trdo zgornjo
    ustnico.

    Osnove psihologije

    Kar je seveda neumnost: kako lahko kateregakoli vlada, angleška ali
    naša, samo privija represivne ukrepe, ne ponudi pa nikakršne olajšave?
    Ljudje smo narejeni kot para – ne morete nas privijati in privijati,
    ne da bi kje počilo in izbruhnilo na najbolj nenavaden način! Korenček
    in palica, pravi ljudski pregovor in prav ima. Namesto zviševanja
    kazni v nedogled bi morala oblast subvencionirati nižja zavarovanja za
    tiste, ki so celo leto brez prekrška in podobno. Da ne govorim o tem,
    da je na avtocestah treba ukiniti omejitve, tako kot v Nemčiji. Vsak
    voznik bo lažje zdržl počasno drsenje skozi naselje, če se bo
    tolažil, da lahko na avtocesti pohodi gas. Kjer jih velika večina ne
    bo čisto nič bolj drvela kot sedaj, kar kažejo izkušnje iz Nemčije.

    Slovenska posebnost

    Zgoraj napisano velja na splošno, a Slovenci imamo neko posebnost in
    ta je vir zadrege za prometne strokovnjake. Zaznavajo jo nezavedno,
    saj so del naroda, a razumsko ubesediti je ne morejo. Tudi jaz je
    nisem, dokler …

    … se enkrat lani nisem ustavil v enem tistih nizkocenovnih tujih
    diskontov, ki so zrasli v naših predmestjih. Sprehajal sem se med
    robo, zloženo na paletah in doživel sem občutek ponavljanja: da sem
    nekoč že šel skozi to, da … spomnil sem se! Ko sem se v Ameriki
    vozil od kraja do kraja, sem v predmestnih marketih nakupil popotnico
    in nekajkrat sem prišel tudi v trgovine, kjer nakupujejo najbolj
    revni. ZDA so namreč svoj socialni mir ohranile tako, da obstajajo
    cele verige, namenjene siromakom. Če v središču Seattla plačate 7
    dolarjev za sendvič, se lahko v predmestju za isti znesek prenažirate
    v “vse-kar-lahko-poješ” restavraciji. Pogledal sem po naši trgovini in
    res: ista govorica telesa, cenena oblačila, preračunavanje cen.
    Posebej mi je v oči padel človek, ki se je sklanjal nad hladilnikom in
    okleval nad vakumsko pakiranim kosom najcenejše salame, v moji
    mladosti imenovane pasja radost. Vzel jo je, gledal, obračal, videl
    ceno, vrnil, že stopil korak proč, pa spet vzel v roke in znova
    okleval. Adamovo jabolko se je trdo premikalo, goltal je slino. Moram
    reči, da se mi je vse skupaj zdelo tako žlostno, da sem odkorakal na
    blagajno.

    Zunaj me je prešinilo, da je nekaj hudo narobe. To, kjer sem sedaj, se
    začenja razlikovati od mojega ameriškega spomina. Ustavil sem se in
    mozgal. Trajalo je, preden sem doumel: odklepam najcenejši avto na
    celem parkirišču! V Ameriki ni bilo tako: ne zato, ker bi vozil
    dragocen izposojen avto, marveč ker so tamkajšnji reveži sedali v take
    podrtije, da jih v Evropi ne vidiš. Pri nas pa sploh ne.

    Osuplo sem gledal po vrstah parkiranih vozil. Čakaj, čakaj, je to mogoče?

    Sklenil sem počakati človeka, ki je travmatiziral nad pasjo radostjo.
    Prišel je in sedel v novega audija.

    Ne vem, če je kupil salamo ali ne.

    Slovenski avti

    Ko so nekaj mesecev kasneje odpirali še eno od nizkocenovnih
    veleblagovnic in so se kupci zbrali nekaj ur prej, se stepli za robo,
    prihranili nekaj evrov, je TV posnetek zaokrožil tudi po internetu.
    Nek prijatelj mi ga je poslal s pripisom, glej te idiote. Pogledal sem
    in mu odpisal: ti pa glej avte, ki so parkirani za njimi. Njegovo
    začudenje je preseglo okvire e-pošte in moral me je poklicati: Miha,
    to je neverjetno, saj so za prerivajočo množico parkirani za tak obup
    daleč predobri avtomobili!

    V Sloveniji obstaja previsoka kritična masa ljudi, ki si je privoščila
    predrag avto glede na svoje finančne sposobnosti. Taki posamezniki
    obstajajo povsod, le pri nas pa jih je toliko, da vplivajo na celotno
    populacijo. Tak človek si je kupil avto na kredit (ali lizing) in MORA
    vsak mesec zbrati točno določeno količino denarja za odplačilo. Kar
    postane njegova môra. Ponavadi ne gre za strategijo posameznika,
    marveč za obsedenost družin, zato pišem v množini: ne privoščijo si
    počitnic, varčujejo na vseh koncih, tudi pri hrani, drug drugemu
    gledajo pod prste, očitajo si, se prepirajo in neprestano kalkulirajo,
    kako bodo zbrali za mesečni obrok. Hkrati pa že hrepenijo po novem
    avtu, novem kreditu!

    Kako bo mirno in zadovoljno peljal voznik, ki je pred vožnjo 10 minut
    okleval, preračunaval in sline cedil ob najslabši možni klobasi? Če jo
    je kupil, ima občutke krivde, kako bo pa sedaj odplačal kredit? Uničil
    je družinski proračun! Če je ni, podzavestno sovraži avto okoli sebe,
    za katerega se še hrani odreka! Nakar tak človek v takem razpoloženju
    pred seboj zagleda nekoga, ki vozi počasneje kot on! Kako bo trobil!
    Stiskal bo hupo in mislil, da gre za pravičniški bes odličnega
    voznika, v resnici pa gre le za človeka, ki bi raje stiskal pasjo
    radost kot volan.

    Ker smo ljudje s svojimi zrcalnimi nevroni narejeni za posnemanje,
    bodo taki kreditni zagrenjenci, če jih je zadosti veliko, diktirali
    obnašanje na cesti vsem ostalim (tudi turistom, dodajam za one, ki se
    sprašujejo, kako se tujci tako hitro navadijo lokalnih običajev).

    Slovenska nevroza

    Po psihiatru in nevrologu Erwinu Ringlu, ki je raziskoval lastnosti
    narodov nekdanje avstroogrske, sta koroška in slovenska duša
    nevrotična. Pritrdil mu je tudi dr. Trstenjak, ki govori o strašnem
    občutku krivde, ki je za Slovence značilen.

    Kaj, če ta dva učenjaka malce posodobimo? Občutek krivde in nevroza,
    če sta nezdravljena, morata najti svoje opredmetenje. Predrag avto je
    idealna oblika! Če bi si privoščili vozilo, ki ga kupijo brez težke
    vesti, in ki ga lahko zamenjajo z drugim brez joka, če ga razbijejo,
    kje bi bil potem prostor za nevrozo in krivdo? Predrag avto je sodobna
    rešitev za podaljševanje prislovičnega nevrotizma – en sam nakup
    omogoči, da nadaljujete tradicijo svojih prednikov.

    In ste, kot je zapisal Ringl: občutljivi, zamerljivi in prepirljivi,
    tako “polni zavisti, da bi drug drugemu izpraskali oči”.

    Slovenec ne nabavi predragega avta zaradi užitka, marveč zaradi
    trpljenja, ki ga povzroča sebi in drugim.

    In njene posledice

    Kolikim pasjim radostim se je moral odreči človek, ki je zbil punčko
    na prehodu za pešce, izstopil, videl majhno poškodbo na odbijaču
    svojega avta, šel do na tleh ležečega telesca in ga obrcal? Resničen
    slovenski primer. Ali pa, in tole sem videl na lastne oči, avto zadane
    srno, potniki tečejo ven in gledajo odbijač, nihče pa še pogleda ne za
    živaljo, ki se opoteka v gozd.

    Ekstremni primeri?

    Kot med ljudstvom, tudi na estradi: Kaj pa slovenski pevec, ki v prvem
    intervjuju po prvi (in edini) uspešnici prostodušno izjavi, da je
    dobil prvi denar in z njim napolnil hladilnik lačne družine. V drugem
    intervjuju pa že pove, da je na kredit kupil drag avto.

    Da o dobrodelnosti ne govorimo: časopisna nabiralna akcija za reveže,
    ki so živeli ob kruhu in vodi, nezaposleni, nakar je oče dobil službo!
    Da! Za prvo plačo so vplačali kredit za avto, očeta je kap, druge
    plače ni več bilo. Prosijo za pomoč za hrano, da preživijo ob avtu.

    Nazadnje

    Ne vidim nobene realne možnosti za hitro spremembo slovenske
    avtomobilske nevrotičnosti: prodaja avtomobilov je cvetoča veja
    gospodarstva in moram reči, da sem v tem primeru nasprotnik
    kakršnegakoli omejevanja s strani oblasti – če nekdo hoče svoj denar
    zapraviti za avto namesto za hrano, pa naj. Problem je le v tem, da je
    avto lahko tudi (samo)morilsko orožje. Ker gre za nevrotično željo,
    nakup seveda ne razreši ničesar; bistvo je kredit, trpljenje in
    odrekanje, krivda, ki ga prinaša. In tako od avta do avta, od kredita
    do kredita, nakar telo, razjedeno od pritiskov, naveličano začaranega
    nevrotičnega kroga, naglo obrne volan. V kroniki lahko preberemo, da
    je nenadoma zavil na sosednji vozni pas, ubil sebe in še koga.

    Vzrok neznan.

  2. Aleš says:

    Lemurian – odličen članek.

    Å e samo na hitro kako je moj stric prodajal avto.
    Bil je na sejmu, brez začetne cene. Kupec je rekel “Več kot 500 ti ne dam”. Stric: “Ti si neumn, to še 400 ni vreden”.

  3. IcEmAn says:

    Aleš, in za koliko je potem prodal?

  4. virf says:

    Mazzini 4 president!

    Najlepši del:’In ste, kot je zapisal Ringl: občutljivi, zamerljivi in prepirljivi,
    tako “polni zavisti, da bi drug drugemu izpraskali oči”.

    Slovenec ne nabavi predragega avta zaradi užitka, marveč zaradi
    trpljenja, ki ga povzroča sebi in drugim.’

    LP

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.