Berem bloge, ki dnevno rastejo na netu in se zamislim nad samim seboj. Petek je, sam sem doma, pa nimam volje, da bi sel med ljudi, ampak rajsi tipkam in se prepuscam navideznemu svetu in navideznim ljudem, ki so v resnici zivi in verjetno v tem trenutku delajo isto kot jaz. Kako je svet majhen in cuden. Kje na nasi poti smo izgubili smisel za druzenje in prezivljanje casa, zakaj smo dovolili tehnologiji, da tako grobo poseze v nasa zivljenja. Clovek najde vedno razloge zakaj necesa ne naredi in danes je moj razlog vreme. Namesto da bi sel popoldan proti morju, ali pa k Barbki v Logarsko, me je vreme ustavilo in sedaj blogim :)
A smo se res ljudje med seboj tako odtujili, da nam je lazje spoznavanje preko interneta, kot pa kontakt v zivo, kjer clovek vidis, zacutis, na povsem drugacen nacin, kot pa preko medija, ki te ponese v neskoncne prostranosti. Ali res ne znamo vec ziveti svobodno, brez da smo suznji vse te tehnologije. Ko sem bil mlajsi, je soseda na nasi ulici vedno rekla, da sem najbolj prijazen fant dalec naokrog, ker sem vedno prijazno pozdravljal, ker sem vedno pomagal starejsim pri nosnji tezjih stvari iz trgovine. Kaj pa sedaj? Zadnjic nisem imel 3 minute casa, da bi pocakal svojo babico in jo peljal na obisk, ker sem imel dogovorjeno vse do minute natancno. In sem se potem, ko sem videl njen zalostni obraz, zamislil in ugotovil, da ne znam vec ceniti teh malih stvari, ali pa da ne znam vec ziveti preprosto. Da vedno samo hitim in dirjam in da za seboj puscam nedokoncane stvari.
Je pa zanimivo, da odkar z Barbko ziviva na Izlakah, da vsako jutro ko se peljem v sluzbo opazujem ljudi na kmetijah, kako ze navsezgodaj delajo v hlevih, ampak so kljub temu srecni in zadovoljni. In vsako jutro jih pozdravim in vedno dobim pozdrav nazaj, ki mi polepsa zacetek dneva in misel, da bom 1/2 dneva moral preziveti v Ljubljani. Ko pa se vracam nazaj domov, sem takoj bolj poln energije in tudi nasmeh se zopet pojavi na obrazu.
