Ogled odsvetujem vsem, ki jim pohodništvo ni v užitek, kajti lahko se spremeni vaš pogled na gore! Ko se čez Vršič spustiš v dolino Soče, se pred teboj odpira povsem drugačen svet. Dolina obdana z gorami in v sredini s čudovito Sočo, ki tudi v jeseni sama vabi vase.

Pot do Lepene, izhodišča za vzpon do Krnskega jezera, je prijetna in hitra. Sam vzpon pa dolg okrog ure in pol in pa primeren za vse generacije, saj lahko že na začetku izbiraš med lažjo ali težjo potjo. Seveda smo izbrali težjo in priznam, da je tudi ta pot povsem prijazna in ni naporna.

Po uri vzpona, ko grizeš kolena, te pričaka dobrodošlica in začne se položna pot. Zanimiv je pogled na tablo z označenimi višinami snega za pretekla leta in kmalu po tem je sledilo razočaranje. Planinski dom pri Krnskem jezeru je zaprt. In misel na topel čaj in enolončnico v koči je v hipu izpuhtela. Škoda, kajti čudovito vreme je privabilo precej planincev, ki so se žlostni obračali pri zaprti koči. Od koče do jezera je sledilo še 15 minut hoje po prečudoviti pokrajini, mimo spominskega obeležja padlim pri Soči.

In pred nami se je odprl pogled na Krnsko jezero, ki se je kopalo v soncu in ustvarjalo čudovite obrise okoliških hribov. Voda jezera je bila ledeno hladna, vendar me to ni ustavilo, da si ne bi privoščil par korakov po njej. Pol ure oddiha na toplem sončku, kjer smo si nabrali energije, je bil naša popotnica na poti nazaj proti Lepeni. V tem času pa so tudi oblaki začeli prekrivati nebo in spremenili sončno pokrajino v precej bolj turobno.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.