Vreme je bilo ravno pravšnje za “pohod” od Postire do plaže Lovrečina.
Te plaže se spominjam še izpred več kot 25 let, ko so bila mesta v Jugoslaviji med seboj pobratena. In naše (Zagorje) pobrateno mesto je bilo Omiš. Z vlakom smo se odpeljali do Splita in tam so nas pričakali Omišani in nas odpeljali domov. Eden izmed izletov je bil tudi z ladjo do Lovrečine – mivkaste plaže, kjer je voda vsaj 200 metrov približno enako visoka. In za otroka, kot sem bil takrat, je bilo to nekaj najboljšega.
Lovrečina je od Postire oddaljena 5 kilometrov hoje po makedamu, v družbi škržatov, ki so na trenutke moteči, v senci borovcev in predvsem v spremstvu galebov. Plaža ni izgledala tako, kot sem jo jaz ohranil v spominu, vendar v samoti in spokojnosti je bila lepa. In tudi ni primerljiva s plažo Zlatni rat, ki je iz povsem druge kategorije, ampak vseeno je spomin na daljne čase bil prijeten.
Komentiraj