Te dni bo v Trbovljah in okolici – Kum, potekajo dejavnosti – razstava, simpozij in koncerti Ausstellung Laibach Kunst 1980 – 2010 – Rdeči revirji + Črn križ, ki zaznamujejo 30 let obstoja in delovanja skupine Laibach, ki je pustila velik pečat tako na domačih tleh, kot tudi v tujini.
Samo delček iz napovedi, oz. iz zgodovine skupine Laibach, ki je mogoče kdo ne pozna:
27. septembra 1980 je, istega leta v Trbovljah ustanovljena, skupina Laibach v Delavskem Domu Trbovlje, pod pokroviteljstvom ljubljanskega ŠKUC-a, pripravljala svoj ‘coming out’, svoj prvi pravi javni nastop, svojo večmedijsko akcijo oz. dogodek, ki naj bi se utelesil kot ‘alternativa (uradni, centralistični) slovenski kulturi’ in ki naj bi z brutalnim oz. bruitističnim avantgardnim nastopom dobesedno pretresel ter predramil takrat še precej s ‘socrealizmom’ prepojene in s provincializmom uspavane Rdeče Revirje.
Enodnevni Blitzkrieg je bil koncipiran kot plakatna akcija (plakatiranje Trbovelj), kot koncert anarho-industrijske glasbe (skupine Laibach, Kaos, Berlinski zid…) in kot razstava slik, kolažev, grafik in kratkih filmov (Ausstellung Laibach Kunst).
Čeprav je lokalna oblast celotno prireditev prepovedala pred samim odprtjem razstave, in čeprav je od vsega predvidenega Laibachu uspelo izpeljati le nočno akcijo plakatiranja Trbovelj, je bil ta ‘nastop – ki se ni zgodil’ pravzaprav popoln uspeh, saj je prepoved sprožila vrsto polemičnih reakcij v takratni prebujajoči se slovenski civilni družbi in v nekaterih tiskanih in radijskih medijih (Mladina, Tribuna, Radio Študent…). Takšno je bilo rojstvo Laibacha v slovensko in jugoslovansko javnost 80 – ih.
Te dni bo drugače. Današnji častni govornik bo bivši predsednik Milan Kučan in vse skupaj bo spremljalo precej zanimivih dejavnosti – vabilo na prireditev!
Sam se skupine Laibach zelo dobro (ups, megleno) spomnim iz leta 1992 (upam, da je prava letnica?), ko sem bil v tretjem letniku srednje šole in so se vrnili na domače ozemlje. Koncert je bil v tovarniški hali Termoelektrarne Trbovlje in na železniški postaji v Trbovljah jih je pričakala “pleh muska”!
Tista leta mojega življenja so bila precej divja in spomin je že malce zbledel. Vendar ne bom pozabil, da smo pred koncertom kadili travo in potem je bilo treba prečiti most nad Savo do vhoda v tovarniško halo. Na mostu sem razmišljal o resonanci, s katero bi lahko truma ljudi, ki je želela Laibach videti v domačem okolju, podrla most! No, še boljše pa je bilo, ko sem prišel do sredine mostu in pogledal “Trbousk raufnk” in sem zagledal džinovski joint iz katerega se je ornk kadilo.
Nisem se dal motiti, ampak sem se ustavil, zaprl eno oko in z roko segel proti njemu. Ups, nekako ga nisem mogel doseči in sem se rajši pridružil množico v halo. Vse je bilo temno in črno. In potem se je začela glasba in takrat sem lahko videl zvok, kako se širi med množico in kako se odbija od sten.
Laibachi oblečeni v svoja črno zelena oblačila so stali na odru in so imeli tako močno karizmo, še posebej zame, mulca pri 16 in še malo, da sem stal brez besed. Koncert je prehitro minil, vendar občutek, da sem jih videl v Trbovljah je bil še dolgo prisoten in prav ponosen sem na to. No, v bistvu gre zahvala Maši in Pavletu, ki sta mene, mulca, vzela s seboj!
Pa še en komad, ki ga izvajajo, ki mi je hudo pri srcu:
Laibach – Mama Leone
