Gledam skozi okno. Zavit v kopalni plašč, s povsem ledenimi nogami opazujem naravo in zraven razmišljam. Dežuje in listje spreminja svoje barve. Zasanjeno pada na tla in dela najlepšo preprogo, po kateri se človek lahko sprehodi. Temperature so vsako jutro nižje in sedenje ob večerih zunaj pred hišo ni več opcija. Počasi bo treba pospraviti rože v garažo, urediti vrt še zadnjič in se pripraviti na dejstvo, da zima prihaja v naše kraje. Dnevi so vse krajši in jutra bodo temna in meglena. V garderobnih omarah se pričenja sezonska menjava oblačil. Poletna oblačila gredo na sezonske počitnice in jih zamenjajo debeli puloverji, jakne in ostala oblačila čudnih barv. Nič več pisanih barv, ampak temni odtenki in sivina.

Pričenja se čas mokrih čevljev, čas dežnikov, ki bodo postali naši najljubši “sopotniki”, gužva na avtobusih, ker ljudje ne bodo šči več v službo s kolesom. Na cestah bodo zastoji, ker ljudje povsem drugače vozijo, ko dežuje. Ulice bodo postale polne mrkih ljudi, ki bodo brezizrazno tavali naokrog. Pred lokale bodo postavili grelnike, da bo par obiskovalcev imelo tople roke, ko bodo kadili svojo zaželjeno cigareto. Pogovori se bodo fokusirali na vremensko napoved za naslednji dan in pizdakanje nad zgrešenimi predikcijami vremena se bo neskončno zvišalo.

Prihaja obdobje, ki ga ne ljubim, ampak se zavedam, da mora priti. Če na vse zgoraj pogledam iz drugega zornega vidika – vse je seveda natanko tako, kot mora biti. Narava mora umreti, da se znova rodi. Stvari se morajo spreminjati, saj takšen je smisel celotnega življenja. Ampak vseeno si še vedno želim, da se poletje ne bi končalo, da bi bili dnevi enaki, kot so bili. Ampak želje so nekaj drugega, kot pa je naša realnost.. Zima prihaja!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.