Ponavadi pozabljam, da imam samo eno sestro. Sestro, ki me ima neskončno rada in ki mi je vedno stala ob strani, ko sem počel neumnosti in me poslušala, ko sem bil slabe volje in me vedno z veseljem sprejela, ko sem šel sam sebi na živce. Starša sta pred mnogo leti povedala zelo dobro resnico – ko ti umrejo stari starši in ko izgubiš starše, ti ostane samo sestra, ki je del tvoje družine. Prijateljstva minejo, ljudje se zamenjajo v naših življenjih in gredo svojo pot, vendar družina vedno ostaja in te sprejema z vsemi napakami vred. In pri meni teh napak ni malo. Zavedam se jih, ampak rabim precej veliko časa, da jih popravim in da se znajdem zopet na pravi poti.
Tudi tale čestitka je opravičilo, kot že neskončno opravičil do sedaj, da nisem takšen brat, kot bi moral biti, oz. kot bi lahko bil. Da sem še vedno raztreseno bitje, ki išče svoj prostor pod soncem in ki daje vedno sebe v prvi plan, namesto da bi kdaj razmišljal tudi v drugo smer in namesto da bi bil tečnoba in pizdek, za trenutek zaprl svoja usta in požrl slino in bil tiho. Ampak imam pač eno čudno obdobje, ko se stvari spreminjajo in sem večino časa sam sebi v napoto in predvsem še sam s seboj težko shajam.
Ko sem bil precej precej mlajši (star komaj nekaj mesecev) in je bil dedek še živ je mojo sestrico klical Evica – bila je njegova ljubljenka, ampak tudi jaz sem se mu znal prikupiti in biti v njegovem naročju, kot sestrica, čeprav je takrat, ko sem se rodil izjavil, da me bo vrgel v “gošo” – v šali, da bi pokazali Evici, kako rad jo ima. In potem so tekla leta in moja sestrica je postala sestra in jaz sem postal en mulc, ki je kljuboval vsemu in bil proti vsem.
Še vedno sem enak in še vedno imam neskončno rad svojo sestro, le da tega ne znam pokazati na pravi način, oz. da tega sploh ne znam pokazati.
Draga sestrica Maša, vse najboljše :* – na malce drugačen način to povem. In obljubim, da bom nekoč znal to tudi pokazati. Saj veš, človek se spreminja, ko ugotovi, da so spremembe potrebne. In pri meni definitivno so!