Odprte noč in dan so groba vrata; al dneva ne pove nobena pratka. Vsaj ne točnega dneva. Ampak če tvojemu bližnjemu, ki ga imaš neskončno rad, povedo da pred njim ni več veliko časa, potem se ti vse sesuje v trenutku. No, sesulo se je že precej časa nazaj in v tem času sem poskušal sestavljati koščke v celoto in verjeti, da se mojim bližnjim nič takšnega ne more zgoditi. Ko misliš, da je vse samo preivid in da se takšne stvari ne dogajajo tebi, ampak se samo drugim. Ko se oklepaš svojih strahov in se skrivaš pred njimi, ker se je precej težje soočiti z njimi, kot pa jih sprejeti in jih izkoristiti sebi v prid.

Mogoče res na prvi stik delujem do ljudi hladen in vzvišen, vendar je vse posledica obrambnega mehanizma, ki sem ga moral sam zase zgraditi. Ko sem včeraj izvedel, da se je meni ljuba oseba odločila, in je namesto zdravljenja, ki bi iz nje izčrpalo vso energijo in bi iz nje naredilo vse drugo kot je, izbrala dostojno življenje in podpisala, da se ne bo zdravila, mi je bilo prekleto težko. Ne, solza nisem pokazal, sem pa želel razbijati, uničevati in predvsem pozabiti..

Namreč sedaj sem se končno začel zavedati, da v nekem trenutku ne bom več imel edine babice, ki mi ji še ostala. Da naša življenja niso neomejena, ampak se nekje končajo. In ko pomislim na čas ki sem ga preživel z njo, ugotovim, da ga je bilo vedno premalo. Da je bilo veliko premalo skupnih trenutkov, predvsem pa ugotovim da so naša življenja postala prehitra, da bi se ustavil in užil, kar si skozi življenje ustvarjal. Ko to narediš je ponavadi že prepozno in ostanejo ti le še spomini, lepi trenutki in drobne malenkosti, ki te spominjajo na to.

Vendar sem ponosen na babico! Neskončno ponosen na njeno hrabro odločitev, ki so jo sposobni sprejeti samo res močni ljudje. In takšna je moja babica vedno bila. Kljub temu, da je imela vedno mrzle noge, ko sem kot 5-letnik ležal pri njej v postelji. Kljub temu, da mi je vedno namazala 6 kosov kruga z marmelado in mi zraven pripravila polno “šalico” proje, francka (cikorija) in mleka in sem se vedno puntal, da je to zame preveč. Kljub temu, da jo je vedno skrbelo zame in mi je postavljala vprašanja, na katera takrat nisem želel odgovarjati… Kljub temu, da še vedno, ko pridem na obisk je prvo vprašanje – kaj boš jedel, ki me je dolgo časa jezilo… Kljub vsemu je moja Taja moja najljubša babica. In edina, ki mi je še preostala… Taja, rad te imam!!!

dedek_babica

Komentiranje je onemogočeno