If you love somebody, let them go, for if they return, they were always yours. If they don’t, they never were. – Kahlil Gibran je sicer malce drugače napisal ta stavek, ki se mi mota po glavi zadnje mesece in ki mi vedno znova buri domišljijo. Evtanazija pri nas ni uzakonjena, niti dekriminalizirana, pa vendar bi bila velikokrat lahko odrešitev za marsikoga, ki živi v bolečinah in je dosegel svojo starost, ali pa se je sam odločil za to in bi se s tem odrešil. Govoriti v takšnih primerih o nedotakljivosti življenja, kamor sodi tudi odrekanje, da posameznik sam razpolaga s svojim življenjem se mi zdi povsem nesmiselno. Kljub temu, da v Sloveniji ni znanih primerov, ko je zdravnik pomagal svojemu pacientu in mu dejansko uslišal njegovo zadnjo željo, verjetno tudi to pri nas obstaja. Če bi spoštovali željo človeka, ki leži in si samo želi, da bi za vedno zaprl oči, potem bi mu pri tem pomagali – kajti če človek samo zaspi je precej lažje zanj, kot pa če v agoniji in bolečini živi tedne in mesece. Sploh pri ljudeh, ki so se odločili, da ne bodo šli skozi faze zdravljenja in da bodo pač končali svoje življenje brez dodatnega mučenja.

Zakaj sploh razmišljam o evtanaziji? Človek ne razmišlja o teh zadevah, dokler se mu ne zgodijo – dokler se ne dogajajo med njegovimi bližnjimi. In šele takrat se zavedaš, da se večino časa v življenju ukvarjamo s povsem nepomembnimi stvarmi, kot so dober avto, veliko denarja, drage počitnice. Nepomembno. Šele ko je smrt blizu, se zavemo, da je tudi naša pot obsojena na konec, ki se bo zgodil neznano kdaj. Ko izveš, te presune, vendar se naučiš živeti s tem.

Namreč sedaj sem se končno začel zavedati, da v nekem trenutku ne bom več imel edine babice, ki mi ji še ostala. Da naša življenja niso neomejena, ampak se nekje končajo. In ko pomislim na čas ki sem ga preživel z njo, ugotovim, da ga je bilo vedno premalo. Da je bilo veliko premalo skupnih trenutkov, predvsem pa ugotovim da so naša življenja postala prehitra, da bi se ustavil in užil, kar si skozi življenje ustvarjal. Ko to narediš je ponavadi že prepozno in ostanejo ti le še spomini, lepi trenutki in drobne malenkosti, ki te spominjajo na to.

Vendar sem ponosen na babico! Neskončno ponosen na njeno hrabro odločitev, ki so jo sposobni sprejeti samo res močni ljudje. In takšna je moja babica vedno bila. Kljub temu, da je imela vedno mrzle noge, ko sem kot 5-letnik ležal pri njej v postelji. Kljub temu, da mi je vedno namazala 6 kosov kruga z marmelado in mi zraven pripravila polno “šalico” proje, francka (cikorija) in mleka in sem se vedno puntal, da je to zame preveč. Kljub temu, da jo je vedno skrbelo zame in mi je postavljala vprašanja, na katera takrat nisem želel odgovarjati… Kljub temu, da še vedno, ko pridem na obisk je prvo vprašanje – kaj boš jedel, ki me je dolgo časa jezilo… Kljub vsemu je moja Taja moja najljubša babica. In edina, ki mi je še preostala… Taja, rad te imam!!!

Ko gledaš, kako se telo spreminja, kako počasi babica odhaja, ker nima več moči in volje, da bi še živela, si želiš, da bi samo mirno zaspala. Ali kot mi ona sama reče vsak dan – 89 let je starost, ki je nisem nikoli pričakovala. Sem edina v žlahti, ki je dočakala to starost in tudi moj čas je prišel. Želim si le, da bi zaspala. Da ne bi bilo več bolečine, da ne bi bilo več jutra. Da bi mirno odšla.

In jaz vedno znova začnem jokati, ko pomislim, da se bo to res zgodilo slej, ali prej. In ko jo vidim, kako od bolečine trpi, si želim, da bi imel takšno moč, da bi jo objel.. Objel enkrat za vselej.. In ko bi jo spustil iz svojih rok, da bi se njeno življenje končalo. Da bi izginila njena bolečina in da bi bilo konec vsega zanjo. Že dolgo časa se namreč zavedam, da se ne bo nič spremenilo in da bo vsak dan samo še huje. Da je hujša bolečina, da čedalje več stvari pozabi, predvsem pa, da je konec njene bitke. V bistvu se niti ni odločila za bojevanje, ker je, kot je vedno rekla – svoje že doživela.

Šele v takšnih trenutkih se zaveš, koliko ti oseba pomeni, ko bi svoje lastno življenje postavil na kocko, da bi ji olajšal njene zadnje trenutke. Ampak spomini bodo ostali za vedno. Tako, kot se še vedno povsem živo spominjam dedka, druge babice, tako je tudi za Tajo del spomina, ki mi bo vedno znova narisal nasmeh na oči, kot tudi izvabil solze..

dedek_babica

Comments are closed.