Večji del življenja, sem imel samo eno babico. Našo babico Tajo, ki mi je pomenila veliko več, kot ponavadi pomenijo babice. Bila je moje pribežališče, varen pristan in večni zaupnik, ko sem se znašel v težavah, ali pa ko sem samo potreboval nasvet, ki mi ga je vedno dala. Čeprav jo je vedno zanimalo vse in je tudi rada povedala vse, je bila Taja tista oseba, pri kateri so bile skrivnosti na varnem in ona je vedela stvari, ki jih ostali ne bodo zvedeli nikoli.

Veliko stvari je takšnih, ki bi lahko opisale Tajo, vendar je bila meni vedno najbolj pomembna ena stvar – da je vedno sprejela vse stvari, takšne kot so bile. Da se ni postavljala v vlogo razsodnice, ali pa poskušala spreminjati ljudi, ampak je bila tam, kjer smo jo potrebovali. Preprosto bila je in vedno znova je pomagala.

V mladosti sem pri njej jedel kruh namočen v “cikorijo”, ki jo je imela sama najrajši, kasneje mi je mazala kruh z marmelado, ko sem odkril “škrince”, so bile vedno pri njej na zalogi in ni minil dan, ko mi ni ponudila hrane – pri Taji nikoli nisem bil lačen. Čeprav sem se velikokrat jezil, da naj me ne sili s hrano, se šele sedaj zavedam, kaj je ta hrana pomenila. Veliko več, kot zgolj hrano. Bila je njena gesta, ko je hotela pomagati, ko je pokazala, da ji ni vseeno za vse njene bližnje, predvsem pa je bila ta hrana njena dobra volja.

Tako, kot je imela vedno voljo do življenja in je vedno znova povedala, da ima nas ima vse neskončno rada. Bila je preprosta, kljub starosti vedno na tekočem z vsem dogajanjem in budni kritik politike. Kljub starosti je vedela vedno o vsem, kar se dogaja v estradi, s kom je Helena Blagne, predvsem pa kdo od politikov si ne zasluži novega mandata.

Ko se je pred več kot pol leta odločila, da ne gre po poti dedka in je zavrnila zdravljenje, se mi je porušil svet. Svet, ki sem ga potem sestavljal iz koščkov in se mi je vedno znova podiral. Misel na to, da se bom nekega dne prebudil in ne bom imel več zadnje babice, mi je bila nepojmljiva. Predvsem pa me je bilo strah tega – izgubiti zadnji svetilnik, pribežališče pred viharjem in zavedanje, da je smrt nekaj, pred čimer ne moreš ubežati, čeprav še tako močno poskušaš – to je zaznamovalo zadnje pol leta mojega življenja. In ko je bilo potrebno, sem bil ob njej, jo držal za roko in ji rekel, tako kot je ona imela vedno navado reči – saj bo jutri boljše!

dedek_babica

Komentiranje je onemogočeno