16. januarja 2012 smo v Sloveniji dobili Piano sistem, ki je založnikom omogočal monetizacijo vsebin preko Piano sistema. O Pianu sem pisal in pizdil in pametoval veliko. Že od samega začetka sem bil namreč prepričan, da takšen sistem z vsebinami, ki jih ponujajo naši založniki, ki so pristopili v sam sistem, ne more preživeti, niti ne bo ustvarjal prihodkov, kot jih je ustvarjal v nekaterih drugih državah. Takrat sem napisal, da je sistem Piano namenjen skubljenju bralcev, ker oglaševalci založnikom ne dajo več dovolj denarja (recesija, zmanjševanje budgetov, tajkunski prevzemi).
Takrat so nastale sledeče objave:
- Časnik Delo bo uvedel plačljive digitalne vsebine 16. januarja – sistem Piano
- Piano uporabniška izkušnja – kaj mi je tega treba bilo?
- Piano – mesec dni kasneje
Konec februarja so založniki objavili informacijo, da se Piano kot takšen poslavlja iz Slovenije in da bodo medijske hiše vzpostavile vsaka svoj sistem, ki bo še vseeno baziral na platformi Piano, vendar bo imel precej drugačne nastavke in tudi modele. Modele, ki bodo bolj fleksibilni, predvsem pa bodo bolj koristni za bralce.
Verjetno za temi odločitvami stojijo študije in raziskave, tako da jim ne morem oporekati. Po drugi strani pa sem prepričan, da si splošni mediji ne morejo privoščiti monetizacije splošnih vsebin, ker niso zanimive za širšo javnost, ki od njih nima nobenih koristi. Sedaj se bo v nove sistem in nove modele vrglo precej denarja, čez leto pa bodo prišli do podobnih zaključkov, da je monetizacija vsebine v Sloveniji vse prej kot lahko delo. In vse prej kot dobičkonosno.
Kaj mene, kot bralca prepriča, da bi potegnil iz žepa kartico in plačal za članke na različnih novičarskih portalih?
- informacije, ki jih ne bi mogel dobiti nikjer drugje – kajti uporaba STA novic, ki se malček “predelajo” zame ni novinarstvo, kot tudi ni kvalitetna informacija, ki jo lahko preberem na vsakem internetnem portalu! Torej z avtorsko vsebino, ki bi jo pisali ljudje, ki imajo rezime, oz. ki vedo kaj je novinarstvo in ne bi prevajali člankov – kot je navada v Sloveniji za digitalne medije (in še to vse skupaj samo na pol). Dajte mi informacije, od katerih bom imel korist in rade volje vam jih plačam!
- s preverjeno vsebino in za katero bi stal pisec, saj je dovolj nepreverjenih informacij, ki nam jih mediji plasirajo, predvsem pa se na ta način (predvsem s teatraličnimi naslovi) igrajo z nami, da si pridobivajo večje število klikov! Torej ne želim ne levih, niti desnih informacij, ampak si želim preverjena dejstva, za katera si mora novinar vzeti malce več kot par minut časa, da spiše članek in pod katerega se podpiše. Predvsem pa imam dovolj egotripanja nekaterih kolumnistov, oz. piscev, ki jih je na žalost že povozil čas.
- dostop do digitalnih vsebin na različnih elektronskih napravah – če bom plačeval za vsebine, potem želim enako uporabniško izkušnjo na svojem telefonu, iPadu, Tabu in računalniku. Ja, najprej je potrebno preurediti spletna mesta in šele potem zapirati vsebine!
- vsebine brez oglasov! Če bom plačeval naročnino, potem hočem, da se mi nikjer ne prikazujejo “pop-upi” in ostalo sranje, ki se mi ponavadi začne odpirati na medijskih portalih. Predvsem pa si želim vsebino brez prikritega oglaševanja, kjer se zapakira v zgodbo oglaševanje posameznega izdelka, ali storitve.
Predvsem pa bodo založniki morali začeti razmišljati o vsebini – kaj je tisto, kar ljudje želimo. Kaj je tisto, kar nas pritegne in kaj je namenjeno samo sebi. Ampak o tem se v Sloveniji pogovarjamo že par let, vendar do sedaj še ni bilo nobenega konkretnega rezultata teh pogovorov, saj je vsebina še vedno enaka, predvsem pa je na spletu objavljena vsebina enaka vsebini, ki je objavljena v tiskanih medijih.
Ne, na žalost to ne gre skupaj. Ti dve stvari sta povsem drugačni in založniki se bodo morali zavedati, da so povezave v člankih na spletu nekaj povsem normalnega in bodo dejansko naredili povezave do relevatnih vsebin iz katerih so “črpali” navdih za svoje članke. Predvsem pa se morajo založniki zavedati, da je malo informacij dejansko tako koristnih, da bi ljudje plačali za njih, ker bi imeli dejansko korist od njih.
Pozdravljam nove načine monetizacije spletnih vsebin, ki jih bomo deležni. Vendar že vnaprej lahko povsem mirno zapišem, da tudi ta poskus ne bo šel skozi. Finance, ki so s svojim sistemom “orale” ledino, so nekaj drugega, kot pa mediji kot so Dnevnik, Delo,… Njihove informacije so drugačne in posledično je njim uspelo narediti sistem, ki pije vodo. Tudi Dnevnik bo naredil nekaj podobnega, vendar bo najprej moral ustvarjati vsebine, ki bodo zanimive za bralce.
