Mobilni telefoni so postali podaljšek naše roke. Kamorkoli pogledam, ljudje držijo telefon v rokah. Na avtobusu, v restavraciji, na sprehodu, na koncertu, na plaži. Včasih imam občutek, da je telefon postal pomembnejši od vsega, kar se dogaja okoli nas. Še bolj fascinanten se mi zdi fenomen aplikacij in družbenih omrežij. Ne zato, ker obstajajo. Vse bolj imam občutek, da ljudem sploh ni več pomembno lastno življenje, ampak jih fascinira opazovanje življenj drugih preko aplikacij. Story za storyjem. Reel za reelom. Fotografija za fotografijo. Objava za objavo. Nekdo je na Maldivih. Nekdo pije kavo. Nekdo je v fitnesu. Nekdo je ravno pojedel zajtrk. Nekdo je kupil nov avto. Nekdo je odšel na dopust. Nekdo je šel na tek. In medtem ko opazujemo vse te ljudi, minute tečejo. Ure tečejo. Dnevi tečejo. Ne živimo svojega življenja. Opazujemo življenja drugih.
- Celo življenje sem živel v zmoti in napačno uporabljal deodorant
- Si znaš predstavljati življenje brez internetov?
- Pot na morje nekoč in danes / kako se je spremenilo življenje in naš odnos do dopusta ob morju
Najbolj zanimivo pri vsem skupaj je, da je večina tega, kar gledamo, skrbno izbran delček resničnosti. Nihče ne objavi prepira s partnerjem. Nihče ne objavi slabega dneva v službi. Nihče ne objavi računov, ki jih mora plačati. Objavljamo vrhunce, ki imajo precej malo veze z realnostjo, ampak kdo hudiča si želi realnost, če je lahko vse oh in sploh, kajne?
Tako dobimo občutek, da vsi živijo boljše življenje od nas. Da so vsi srečnejši. Da več potujejo. Da imajo boljše odnose. Da imajo več denarja. Da so bolj uspešni. Pa niso. Samo boljši so v ustvarjanju iluzije.
Najbolj žalostno pa je, ko vidiš ljudi na koncertu, ki celoten koncert spremljajo skozi zaslon telefona. Kot da jim ni pomembno, da so tam. Pomembno je, da bodo kasneje lahko dokazali, da so bili tam. Kot da je spomin manj vreden od posnetka.
Morda sem staromoden. Morda samo pripadam generaciji, ki je znala sedeti na klopci in opazovati sončni zahod brez potrebe, da ga fotografira. Ali pa generaciji, ki je šla na pivo zato, da se druži, ne zato, da naredi fotografijo piva za instagram. Ampak vse pogosteje se sprašujem, koliko ljudi danes sploh še zna biti realnih in brez telefona. Brez preverjanja obvestil. Samo oni in trenutek.
Kajti življenje ni tisto, kar gledamo na zaslonu. Življenje se dogaja okoli nas. Tukaj in zdaj. Škoda bi bilo, da bi ga zamudili zato, ker smo bili preveč zaposleni z opazovanjem, kako ga živijo drugi.
