Pot na morje nekoč in danes / kako se je spremenilo življenje in naš odnos do dopusta ob morju

Se spomnite kako je pot na morje nekoč bila povsem nekaj drugega, kot sedaj. Danes se za pot na morje odločiš v par minutah in v istem času tudi vse spakiraš. Nekoč pa so bile za odhod na morje potrebne posebne priprave, predvsem pa veliko več logistike. Nekoč smo se vozili naokrog z Zastavo 750, ali Zastavo 101 in v ti dve vozili smo morali spraviti vse, kar je družina potrebovala za sedem dnevni dopust ob morju.

• Napihljivi flamingi, labodi, samorogi in ostala plastična navlaka ob bazenih ob morju
• Otok Mainau / otok rož, metuljev in neokrnjene narave / foto in video
• Tudi vi rezervirate prostor ob morju / bazenu z brisačo?
• Vzpon iz Lepene na Krnska jezera in skok v potok Lepenica

Priprave na morje so se ponavadi začele že kakšen teden pred samo potjo. Letovali smo v počitniških prikolicah podjetij, v katerih so starši delali, ali pa počitniških objektih, če so bila podjetja bolj napredna. Prikolice so bile takšne, kot so bile – imele so znake starosti, vendar to otrok pri sedmih letih nikakor ni motilo.

Nazaj k pripravam. Odhod na morje, na dopust, je bil poseben proces. Priprava vsega, kar bo šlo v avto je bila mukotrpno delo. Namreč vozila niso imela tako velikih prtljažnikov, da bi v njih spravili vse, kar potrebuje štiričlanska družina za en teden na morju. Takrat smo s seboj vozili blazine za na plažo, blazine za napihnit, napihljiv čoln, ribiški pribor, opremo za šport (tenis, nogomet, namizni tenis).

Seveda ni šlo brez vse hrane, ki jo je bilo potrebno pred tem pripraviti in pravilno shraniti, da bo preživela pot do morja – zmrznjene sarme in filane paprike, kakšen golaž za vsak slučaj, predvsem pa veliko vsega drugega. Kot da ne bi živeli v isti deželi in da ne bi bilo mogoče vsega tudi kupiti. Ampak ja, bili so drugi časi in razmišljanje je bilo precej drugačno, kot ga imamo sedaj. Hrana se je dala v hladilne skrinje, ki so bile velike in so zasedale veliko prostora.

Potem se je začelo z oblačili. Za 10, ali 14 dni dopusta je bilo potrebno precej vsega. Spomnim se, da mi je bilo najbolj všeč, ko sem vedno pred morjem dobil nova oblačila, ki sem jih ponavadi prvi dan dopusta že uničil, ali pa umazal tako, da se jih ni dalo več nositi. Ko so bila tudi oblačila pripravljena, smo bili že precej bližje dopustu. Takrat so stvari postale resne. Dva dneva pred odhodom, se je začelo prestavljanje vseh teh sestavin v avto. Seveda je vozilo pred tem dobil v roke mehanik in preveril, ali bo zdržalo pot par sto kilometrov do končne destinacije.

• Kako sem šel na jadranje in preživel na jadrnici #CroatiaFullOfLife
• Nacionalni park Krka / video in fotografije #CroatiaFullOfLife
• Hotel Park Split / hotel s petimi zvezdicami pri plaži Bačvice #CroatiaFullOfLife
• Hotel in restavracija Villa Ariston / Opatija #CroatiaFullOfLife
• Luxury Hotel Bellevue 5* / Mali Lošinj / fotografije / #CroatiaFullOfLife

Zastava 101, Zastava 750, Škoda, ali kakšen Fiat, to je bil takratni vozni park delavskega razreda in ta vozila se niso ponašala z velikimi prtljažniki. Ko se je začela migracija stvari v vozilo, so starši vedno ugotovili, da smo spakirali preveč vsega. Na srečo so vozila imela strešne prtljažnike (ne truge!!), ki so reševali te probleme.

En dan pred odhodom je bilo vse spakirano v avtu in prostor za hladilno skrinjo pripravljen, ker to je zadnja stvar, ki se jo spravi v vozilo. Čas do odhoda se je začel odštevati in nestrpnost je bila velika.

Dan odhoda, ali dan panike. Kaj vse smo pozabili. Kaj vse bi lahko pustili doma. Ali bomo našli destinacijo na otoku? Neskončno vprašanj, ki so se zastavljala vsako leto in za katere so bili odgovori znani vnaprej. Vse bo v redu in vse bo super. Tradicionalna priprava sendvičev in napitkov za na pot je potekala zvečer, saj zjutraj ni bilo tega časa.

Pot na morje se je ponavadi začela zelo zgodaj zjutraj. Vročina nam pač ne bo prišla do živega in tako sem pogosto, kot otrok, videl Ljubljano in njene lučke, ko smo se zjutraj peljali mimo nje. Bil je nek poseben občutek in rad sem štel luči (ja, star sem bil nekje 4 leta).

Mimo Ljubljane, po ridah naprej proti morju. Črni kal in čas za tradicionalno veselje – “mooooooorjeeeeeeeeeee” je bil klasičen vrisk v avtu in glasba Tereze Kesovije iz kasete, ki je bila primerna za pot na morje. Ja, obstajale so kasete, ki so jih imeli starši za posebne priložnosti, kot je bilo morje recimo. Pri Črnem kalu sem odprl okno in kar vonjal morje in se veselil počitnic, ker sedaj pa smo res že blizu. V bistvu nismo bili, ampak to je bil nepomemben podatek, saj otrok vidi svet povsem drugače, kot ga odrasli. Parkrat smo se seveda ustavili, da smo pojedli malico, šli na wc in si ogledali kakšno znamenitost ob poti.

Prihod v kamp je bil vedno najboljši del dopusta. Smuk v kopalke in tek proti morju. Medtem ko sta starša poskušala razpakirati vozilo, sem jaz že užival v morju in si dal duška s skakanjem in čofotanjem po morju. In ko sem se vrnil k prikolici, je bilo vse že tako, kot mora biti na dopustu. Pospravljeno, mami si je dala duška in prikolico popolnoma prečistila in oči je ponavadi uredil okolico.

S tem se je lahko dopust pričel. Seveda je naslednjih 10, ali 14 dni minilo v poslušanju terasa banda, predvsem pa skakanju naokoli in preživljanju brezskrbnega dopusta. Vrnite v realnost je bila vedno nekaj, česar nisem želel.

In potem skok 35 let naprej. V sedanjost. Odločitev o tem, da grem na morje je hipna. Ne pakiram, ne pripravljam hrane, ne razmišljam o tem, kje bom spal. Ampak grem v avto, vzamem kopalke, brisačo, mobitel in denarnico in čez eno uro sem že na morju. Ne ukvarjam se s hrano. Vzamem telefon, pogledam kje so ugodne cene apartmajev, ali hotelov in rezerviram preko mobitela. Ko se naveličam, se spravim v avto in oddidem domov.

Če je bilo nekoč morje doživetje, je sedaj vse skupaj postalo precej drugače …