Poletje, sonce, morje, gužva in brisače. Vsem dobro poznana enačba. Tudi to, da ljudje, kot psi, zelo radi označimo svoj teritorij. Okoli hiše postavimo ograjo, na morju pa svoj prostor pod soncem rezerviramo z brisačo. Priznam, meni gre to pošteno na živce, še bolj pa me moti, ko se kaj takšnega zgodi v savni ali na bazenu.

Jutra na morju so zanimiva. Še posebej, če vstaneš res zgodaj in se odpraviš na jutranji tek in pri tem opazuješ “lunatike”, ki prinašajo brisače na plažo in jih razprostirajo naokoli, da bodo dobili najboljše položaje ob vodi in da bodo drugim odvzeli nekaj, kar je skupno dobro.

Brisačarstvo se razlikuje od gajbičarstva v tem, da pri gajbičarstvo je potrebno skidati sneg, pri brisačarstvu pa niti to ni potrebno!

Brisačarstvo je zanimiv pojem in sam se ga spominjam izpred mnogo let, ko smo s kolegi preživljali počitnice v Stella Marisu. Ko smo šli ponoči iz diskača je kolega opazil, da je na peščeni obali kup brisač, ki so jih ljudje pozabili. Ne bodi len, jih je začel nabirati in tisto poletje je imela njegova mama zelo veliko dela s pranjem brisač – našel jih je okoli 10 in jih prinesel domov.

Ja, ukradel jih je. Tudi jaz bi verjetno, če ne bi bil drugače naučen, pobral brisače na plaži in jih odnesel – saj so vendar ležale tam in čakale na mimoidoče, da jih poberejo. Turisti so jih verjetno pozabili in odšli domov. No, tako si je lažje predstavljati vse skupaj, kot pa priznati, da smo bili “vandali”.

Ampak nazaj k brisačarstvu, ki se dogaja tudi na bazenih. Prideš, najdeš prazen ležalnik, nanj namestiš brisačo in torbo in vse ostalo in greš v vodo. Ko se vrneš nazaj, sta brisača in torba ne tleh, ležalnika pa ni nikjer. Pač si ga je nekdo sposodil. Definitivno boljše, kot pa tisti, ki zjutraj postavijo brisače na ležalnike in pridejo na bazen šele proti večeru – ampak brez ležalnika si ne znajo predstavljati dopusta in posledično je potrebno zjutraj “urediti” rezervacijo. To, da ljudje, ki so resnično pri bazenu nimajo kje ležati seveda ni njihov problem.

Vendar mi je bolj všeč morsko brisačarstvo. Prideš na obalo, ki je razparcelirana. Ker bi vseeno rad nekam stisnil svojo brisačo, ker na obali sicer ni nikogar, malce premakneš brisačo. In ko gospa, ki je lastnica premaknjene brisače pride na obalo, seveda to takoj opazi in začne debato o tem, kako je nekdo premikal njeno brisačo. Dostop do odprtega morja in arbitraža sta “piece of cake” v primerjavi z razburanjem glede brisače.

Seveda so brisačarji poglavje zase tudi v svojem obnašanju. Ker so plačali počitnice, se tako tudi obnašajo. Cel dan na plaži jedo, pijejo, tulijo za otroki, ko gredo v vodo, otroci skačejo po ostalih brisačah in dobiš občutek, da si se znašel v nekem napačnem času in prostoru. Pobereš svojo brisačo in odideš, ker je precej lažje to, kot pa vztrajati in si hladiti razgrete živce v morju.

Zgodba se ponovi vsak dan, dokler brisačarji ne oddidejo domov, seveda s seboj vzamejo še plastenko slane vode in naslednji dan pride nova izmena brisačarjev, ki se ne zavedajo, da ne obstaja metoda rezervacij na obali.

No, jaz se tukaj motim, saj definitivno obstaja in nekateri to zelo dobro izkoriščajo. Saj veste. Tisti najlepši zalivček, z najlepšimi kamenčki. Vendar je že zjutraj ob 6. uri, ko tečete mimo, poln brisač, ki čakajo brisačarje. Upam le, da niste med njimi!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.