Ko sem že dlje časa opazoval fotografije mesta Polignano a Mare sem bil navdušen nad njim. Sicer so bili motivi vedno podobni – plaža slikana z vrha pečin in na njej “sardele”. Predstavljal sem si, da je tako zgolj ob sončnih dneh in čakal malce oblačno vreme, da si ogledam mesto.

Napaka je bila takoj očitna. Polignano a Mare sem obiskal 1. maja, takrat, ko so se vsi Italijani odločili, da si ga bodo ogledali, naredili selfie, ali pa zgolj delali gužvo v mestu.

No, da ne bom nergač. Mesto je zanimivo. Pečine, ob katere udarja morje so impresivne. Tudi ulice so zanimive – povsod obvezna smer in potem se naj turist znajde in naj najde svojo destinacijo. No, sledil sem toku ljudi, ki se je prebijal po ulicah in želel priti na destinacijo do obale, narediti selfija in dan nadaljevati v gostilni. Nekako tako poteka vse skupaj pri Italijanih.

Ko sem z vrha opazoval tisto plažo, ki je povsod ovekovečena na fotografijah, sem se skoraj premislil glede skoka. Preveč ljudi, predvsem pa zelo malo ljudi v morju? Ko sem uspel priti do morja sem ugotovil zakaj je temu tako – morje je imelo okoli 16 stopinj, kar pa je za Italijane precej premalo.

Ker sem želel najti prostor za skok in se mi ni dalo “laziti” čez “sardele” na obali, sem šel do dela, kjer sem lahko skočil v vodo. Sicer bi splezal višje, vendar je morje precej plitko oz. je v njem kup skal za katere pa nisem imel občutka kako visoke so. Skočil sem. Ko sem pogledal proti gužvi na plaži, me je za trenutek minilo, da bi šel ven iz vode.

Vesel, da sem videl Polignano a Mare, vendar bi ga naslednjič raje videl v drugačni izvedbi – s precej manj ljudmi, predvsem pa brez gužve … Aja. Italijani ne pobirajo nobene vstopnine za vstop na to plažo – kar se mi zdi precej škoda in neumno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.