Ko me je pred časom Hrvaška turistična skupnost povabila na jadranje po Kornatih, sem si vzel par dni časa za razmislek in šele potem potrdil svoj prihod in sedaj, ko je jadranja konec, sem zelo vesel, da sem se tako odločil in se nisem kot pijanec plota držal odločitve izpred desetih let.

Pred desetimi leti sem bil zadnjič na tedenskem jadranju in takrat sem se odločil, da je bilo to zadnjič. Sem pač človek, ki se nerad prilagaja, ki ne pije alkohola in ki ima rad svoj osebni prostor – da tega, da se zadnje leto prehranjujem vegansko in da sem vsako leto bolj “občutljiv” in več “pizdim” niti ne omenjam. Takrat sem jadral z znano družbo in na trenutke sem si želel, da bi v kakšni marini skočil z jadrnice in odšel domov – ker se pač nerad prilagajam in ker sem precej “zajebano” bitje.

Jadranje je čudovit šport. Veliko je odvisno od narave, predvsem pa si ves čas jadranja na zraku in prepuščen različnim razmeram na katere nimaš veliko vpliva. Vendar je pri jadranju posebej pomembna tudi družba in njihove navade. In v tem primeru je bilo zasedba pestra  – novinarji in blogerji iz različnih držav: Rusinja, Francozinja, Škotinja, Avstralka, Čehinja, Poljak, Japonec, Čeh, Hrvat in Slovenec in dva skiperja …

Glede na to, da se med seboj nismo poznali, mi je bilo vse skupaj večji izziv. Preživeti jadranje na omejenem prostoru z neznanci in poskušati preživeti se mi je zdelo povsem zabavno in na koncu jadranja mi je bilo žal, da je vsega skupaj že konec, saj smo se kot ekipa odlično ujeli in upam, da takšno jadranje še kdaj ponovimo – mogoče z malce manj hrane …

  • prvi korak jadranja – pakiranje!

Kaj vse vzeti s seboj na jadrnico? Vse. Mogoče bo sonce. Mogoče bo dež. Mogoče bo toplo. Mogoče bo hladno. Ko sem pakiral oblačila sem parkrat “popizdil”, saj sem ugotovil, da je vsega preveč. Vendar nisem želel vzeti s seboj premalo stvari. Seveda sem na koncu imel največ prtljage od celotne ekipe in približno polovico vsega nisem oblekel. Naslednjič bo prtljage manj – vendar je to prednost, če greš do Splita z avtom in ne z letalom, kot so prišli ostali. Da o tem, koliko elektronskih naprav sem imel s seboj, niti ne govorim.

  • drugi korak jadranja – vožnja!

Jaz sem se tja in nazaj peljal z GoOptijem. Kljub temu, da sem želel iti s svojim avtom, so me prepričali, da se raje poslužim organiziranega prevoza. In imeli so prav. Namreč, če bi se moral sam peljati domov, bi bilo to precej naporno, predvsem pa bi vožnja trajala zelo dolgo – utrujenost naredi svoje in vožnja v kombiju me je parkrat zazibala v spanec.

  • tretji korak jadranja – družba!

Ko sem omenil že zgoraj, smo bili precej pestra druščina. Mlajši, starejši, nekateri prvič na jadrnici, drugi že izkušeni. In prilagajanje eden drugemu. Jadranje je eden izmed najboljših primerov, ko morajo vsi skupaj delovati homogeno, če želijo, da se jadranje ne sprevrže v klanje, ali pa prepire. Prva dva dneva se med seboj “tipa” in spoznava. Potem, ko se ljudje malce sprostijo postane zabavano in večeri se na jadrnici prevesijo v jutra in vse skupaj postane zabavno. Zadnja dva večera sta “odklop” in zadnja noč postane že malce jokava, ko se ekipa začne zavedati, da bo kmalu konec vsega.

  • četrti korak jadranja – skiper!

Zelo pomembno je, kako izkušen je skiper, kakšna pravila postavi, predvsem pa kako zna animirati “posadko” in kako postavi pravila. Ja, pravila so potrebno in dogovor vnaprej reši marsikatero situacijo do katere lahko pride kasneje. Predvsem imam v mislih, da se določijo pravila in se jih drži – saj je na večji jadrnici potrebno sodelovanje vseh in ni vse samo na skiperju. Naša skiperja – Karlo in Mato sta bila odlična, z veliko kilometrine, ki sta znala povsem preprosto obvladovati različne situacije in biti preudarna, ko se je bilo potrebno odločiti in diskretna, ko je šlo za takšne situacije.

  • peti korak jadranja – jadranje!

Kje bomo jadrali, kaj bomo videli, kje bomo jedli. Pomembne stvari, ki so pri večji skupini še toliko bolj v ospredju. V našem primeru je bila lista pripravljena vnaprej, vendar se je glede na zelo slabo vreme na začetku precej spreminjala. Če je ekipa na jadrnici usklajena, potem ni problemov – v nasprotnem primeru pa bi lahko prišlo do dokaj čudnih situacij, ko bi imel vsak svoje želje in pričakovanja.

Naša pot se je začela v Skradinu, preko Šibenika do Zlarina in potem preko Kornatov nazaj do Rogoznice in proti Splitu. Seveda z veliko postanki in veliko organiziranimi ogledi – in če sem bil pred leti precej velik nasprotnik tega, se je sedaj moj pogled povsem spremenil. Super je, če ti mesto razkaže nekdo, ki ga dobro pozna, saj tako v kratkem času dobiš veliko informacij, predvsem pa kvalitetnih informacij, kot pa če sam, z vodičem v roki (knjigo), skačeš naokoli in poskušaš najti točke, ki so opisane.

  • šesti korak jadranja – hrana!

Hrana je pomembna. Še bolj pomembna je pijača. Veliko nje, saj v nasprotnem primeru pride do dehidracije in posledično bolečin v glavi. Naša prehrana je bila večinoma takšna: zajtrk na jadrnici, kosilo in večerja pa v gostilnah – razen zadnjega večera, ko smo pekli na jadnici. Kljub svojemu veganskemu načinu prehranjevanja sem imel dovolj svežega sadja in zelenjave in ostale hrane. Je pa res, da je včasih na jadranju potrebno tudi malce “potrpeti” in tole je bila idealna priložnost zame, da vidim iz kakšnega testa sem.

  • sedmi korak jadranja – jadrnica!

V bistvu je jadrnica zelo pomemben element jadranja. Mi smo imeli Dufor 512 jadrnico (dolgo 15,1 metra) s čudovito notranjostjo, predvsem pa z udobnimi kabinami – predvsem pa sta bili to manj kot leto dni stari jadrnici.

Glede na to, da smo vsi bolj ali manj odvisni od naših “gadgetov” je potrebno vnaprej razmišljati tudi o elektriki – jadrnice imajo 12 V napajanje in za to je potreben inverter, ali pa polnjenje v marinah, kjer se jadrnice priklopijo na 220 V napetost. Na jadrnici smo imeli tudi WiFI hotspot, vendar so nekateri preveč resno vzeli uporabo le tega in so v manj kot pol dneva pokurili dnevni 6 GB limit …

Da o tem, da ni bilo povsod GSM signala niti ne izgubljam besed. Meni se je zdelo fantastično, saj je to pomenilo, da sem telefon uporabljal zgolj za fotografiranje in šele v območju signala objavljal fotografije in video posnetke, ki sem jih naredil tekom dneva. In v celem času jadranja sem prva dva dneva odprl računalnik, potem pa je bolj kot ne sameval.

Tako nekako jaz vidim jadranje – verjetno se stari morski mački ne bodo strinjali z mojim pogledom in bi ga spremenili, ali pa mu dodali cel kup še ostalih stvari – vendar je to moj pogled, predvsem izkušnja, ki je še zelo sveža.

V naslednjih dneh pride kup objav povezanih s tem jadranjem predvsem pa tudi videoposnetkov in fotografij, ki sem jih naredil v tem času. Škoda, ker je bilo vsega prehitro konec …

 

 

One Response to Kako sem šel na jadranje in preživel na jadrnici #CroatiaFullOfLife

  1. Zelko Thori pravi:

    Kako plačati novinarje za promocijo turizma v nekaj korakih….

    Tole spominja na strokovne ekskurzije lekarnarjev…..

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.