Ladja Titanik, ki je potonila 15. aprila 1912, je vzela 1.517 življenj potnikov, ki so bili na krovu ladje. O tem dogodku je bilo posnetih kup dokumentatnih filmov in napisanih knjig. Film Titanik, ki ga je režiral James Cameron je prejel sedem Oskarjev. Obstaja cel kup knjig, pričevanj, raziskav in vsega ostalega, kar je povezano s Titanikom in cel svet ve za to, kar se je dogajalo takrat.
Prejšnji teden je na obali Libije potonil čoln s preko 400 emigranti. V letu 2014 je preko 3.400 emigrantov izgubilo življenje, ko so v upanju na boljšo prihodnost drago plačali prevoz s čolni v boljše življenje. Za mnoge izmed njih se je pot končala v morju in ne na destinaciji, ki so si jo želeli. O teh ljudeh ni posnetih dokumentarcev, prav tako noben znan režiser ne snema filma, kako in zakaj so se odločili, da prebegnejo iz svoje države v neznan svet in kako so se končala njihova življenja, ko so čolni potonili.
Precej podobna zgodba je tudi s številom mrtvih v drugačnih okoliščinah. Če se zgodi nesreča na zahodu, potem je število smrtnih žrtev povsem jasno definirano – 159. Ko se zgodi genocid v Ruandi je število smrtnih žrtev okoli 4000. Nikoli ne obstaja točna številka, nikoli se nihče ne ukvarja dejansko s tem, koliko ljudi je umrlo.
Ja, imamo dva svetova. Eden je naš, drug je njihov. Nas skrbi zgolj za naš svet in dokler je njihov svet nekje daleč stran in o njem slišimo zgolj preko poročanja medijev, nam je vseeno. Vseeno nam je, koliko ljudi umre, vseeno nam je kaj se dogaja. Saj se to ne tiče našega sveta. Mi živimo v svojem “kokon” svetu, kjer je Ruanda zgolj neka država nekje daleč stran in kjer so emigranti, ki si rešujejo svoja življenja zgolj zgodba iz časopisa na tretji strani.
Žalostno? Mogoče. Mogoče pa je to zgolj svet v katerem živimo, ko se obremenjujemo sami s seboj in ne razmišljamo o tem, da lahko nekoč sami doživimo enako situacijo in ne bo pomoči od nikjer. Pa saj tudi sami ne razmišljamo o tem, da bi komu pomagali, kajne? Je takšno življenje res vredno življenja?
