Brako prikolica je bila #topshit. V nekem drugem času in prostoru, ko so bili dopusti skrbno planirani, predvsem pa, ko so ljudje še lahko hodili na dopuste in smo kot otroci živeli brezskrbno življenje, saj so starši imeli zaposlitev in so bili dopusti na morju vsakoletna stalnica. Sedaj se to spreminja in veliko otrok ne doživi morja več na takšen način, ker so razmere v državi in v družinah precej drugačne, kot so bile nekoč. In nekoč se je odprava na dopust planirala vnaprej vsaj 14 dni, v sedanjosti pa to vzame približno 10 minut.

Brako prikolica je bila hibrid med šotorom in prikolico. Tisto čudo, ki so ga vozniki, predvsem iz sosednjih držav (v mislih imam Čehe) vozili priključenega na vlečno kljuko in na katerem se je šibilo stvari – od hladilnikov, koles, omar in vsega ostalega. Po drugi strani pa je bila brako prikolica tudi tisto čudo, ki si ga odprl enkrat na leto, da si preveril, če je blago še vedno celo in če vse skupaj še ne razpada.

Ko si prispel na morje, je sledilo postavljanje brako prikolice – zabava za cel kamp, kajti nikoli ni uspelo postaviti tega čuda na način, ki si ga želel postaviti. Že ko si odpiral zgornji del brako prikolice in se ti je prekucnila, ali pa “noge” niso bile dovolj močne, si vedel, da bodo te počitnice še kako zanimive.

Ja, tudi pri nas doma smo imeli brako prikolico in Lado Samaro s katero smo peljali brako prikolico na morje. Če si jo postavil pod borovce, potem je bila povsem “smolena” in se je blago lepilo skupaj. Če brako priklolica ni stala na povsem ravni površini je nastal rahel problem in se je precej majala. “Baldahin”, ki ga je imela prikolica je bil znanstvena fantastika, ampak je deloval in v ta del si lahko natlačil cel kup omaric iz blaga in vseh ostalih pripomočkov, brez katerih ne bi zdržal sedem dni na morju.

Brako prikolica in spomin na neke drugačne čase dopustovanja

Brako prikolica in spomin na neke drugačne čase dopustovanja

Brako prikolica je bila zabavna, predvsem pa je bila dober stik z naravo. Ne toliko, kot šotor in precej več, kot pa navadne prikolice. Da tega, da je bilo potrebno zabijati kline v vedno najbolj trdo in neugodno podlago niti ne omenjam, saj to je bila vedno rak rana vsakega dopusta. Toliko skrivljenih klinov, pa toliko slabe volje, potem pa so starši odprli hladno pivo in dopust se je lahko mirno začel.

Kljub vročini, kljub temu, da ni bilo sence in da je bilo sonce vroče, smo cele dneve preživeli v vodi in na soncu – brez raznih krem za sončenje s faktorjem 50+, ampak zgolj z domačimi preparati. Recimo šentjanževke namočene v olje, ki niso krema za sončenje, ampak za po sončenju. Nihče ni razmišljal o kožnem raku, nihče se ni skrival pred soncem in vsi smo preživeli.

Ko se že spominjam starih časov in načinov dopustovanja, ne morem iti mimo terasa bandov, ki so bila značilni za dopustovanja in so bili vsi po istem principu, ne glede na to, v katerem kampu je podjetje, v katerem je bil zaposlen eden od staršev, imelo prikolico:

  • vsak večer je bil povsem natančno določen repertoar pesmi, ki se v desetih dneh ni spremenil niti za en sam komad
  • govor pevca med komadi je bil natančno vnaprej pripravljen in se ni razlikoval med seboj
  • šale in dovtipi, ki jih je povedal, te niso mogli presenetiti, saj so bile vedno enake
  • pozivi na ples in poziv k dvigu rok za ploskanje so bili vnaprej določeni
  • fušanje je bilo vključeno – ampak po zadostni količini popitega alkohola je to postal najmanjši problem
  • ljudje so plesali na terasi in uživali v zvokih in bili žalostni, ko je moral terasa band končati z igranjem
  • naslednji dan se je celotna zgodba ponovila in se ponavljala, dokler nismo odšli iz avtokampa nazaj domov
  • naslednje leto, ko smo prišli v kamp – veste, kdo nas je pričakal na terasi???

Ampak nazaj k brako prikolicam. Brako prikolice so bile super zadeva. Najbolj mi je ostala v spominu brako prikolica, ki smo jo imeli na prvem Zgaga festivalu v Litiji. Kolega jo je pripeljal s seboj in postavili smo jo hipno. Bili smo #topshit, kajti ostali so se stiskali po šotorih, mi pa smo bili v prikolici, ki je bila spomin na neke lepe čase. Ampak, ne za dolgo.

Ko se več kot 10 ljudi spravi v takšno prikolico, ki seveda ni bila postavljena tako kot se mora, se je zgodilo najboljše, kar se je lahko zgodilo – prikolica se je na prepogljivem delu zaprla in mi smo ostali vkleščeni v njej. Da ne bo pomote – nihče od nas tega verjetno takrat niti ni opazil.

V sedanjosti so brako prikolice na naših cestah redkost. Tudi Čehi, ki so bili vsaj tako se mi je vedno zdelo, najpogostejši uporabniki teh prikolic, se na morje odpravljajo v super duper fensi šmensi avtomobilih in so brako prikolice za njih neka daljna preteklost.

Verjetno obstaja kakšno društvo ljubiteljev brako prikolic, meni pa ostajajo samo spomini na počitnice preživete v tej prikolici.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.