Priznam! Priznam, da mi je bila včerajšnja premiera predstave Priznam, v Veliki dvorani Union v Ljubljani in katere igralke so Aleksandra Balmazović, Maja Martina Merljak, Tina Gorenjak, Marijana Brecelj, Zvezdana Mlakar VŠEČ! Priznam, da sem navdušen in da kljub temu, da nisem ljubitelj takšnih predstav, mi je včerajšnja dala misliti! Če ta predstava ne dobi uprizoritve v našem parlamentu, potem je nekaj hudo narobe z našim parlamentom!
Pred parimi dnevi sem dobil elektronsko sporočilo, kjer me je Aleksandra Balmazović vabila na premiero predstave Priznam. Najprej sem se zasmejal, ker sem bil prepričan, da se nekdo heca, ampak sem potrdil svojo prisotnost. Nisem ljubitelj sedenja v dvoranah in gledanja prežvečenih zgodb. Niti se mi ne da, niti jih večinoma povsem ne razumem. No, igralska zasedba, ki je prav tako tudi napisala celotno predstavo, pa mi je dala upanja, da bo tokrat drugače.
Več informacij o predstavi Priznam / https://www.facebook.com/Priznam
Ja, Aleksandra Balmazović, Maja Martina Merljak, Tina Gorenjak, Marijana Brecelj in Zvezdana Mlakar so igralke v predstavi. In glede na to, da so prva tri dekleta resnično fatalne ženske, drugi dve pa sta iz malce starejše garde odličnih igralk, so bila moja pričakovanja precej visoka. Še posebej, ker se je omenjala Jugo nostalgija, presek zadnjih 25 let in opis stanja v katerem smo.
Po vrsti. Pet deklet, pet različnih generacij, pet različnih dojemanj življenja in naše zgodovine, ki se združijo na odru in nam na hudomušen način prikazujejo situacije v petih različnih življenjskih obdobjih.
Tito in njegov zvesti pes Luks, udarniške brigade, petje partizanskih pesmi, ključi v žepih med plesanjem, “švercanje” iz Ponte Rossa, smrt Tita, danes so dovoljene sanje, certifikati, manipuliranje z mediji, kruta realnost našega vsakdana, predvsem pa razosebljenje in egoističnost.
Če sem se ob prvih treh časovnih retrospektivah spominjal dogodkov in se ob njih nasmejal, sta zadnji dve obdobji, ki ju dekleta opisujejo v meni prebudila povsem nekaj drugega. Leto 2004 in leto 2015. Kam smo prišli in kje smo bili. Niti ne želim pomisliti na to, kam gremo! Nisem bil edini, ki je potegnil paralele življenja v katerem smo živeli in ki je razumel globje sporočilo predstave, kljub temu, da na koncu dekleta na odru sporočajo nekaj drugega.
Priznam je zelo ostra kritika realnosti in zelo subtilen vpogled na tiste čase, ki bi jih ljudje radi skrili oz. pozabili. Predvsem pa je ta predstava nekaj, kar bi moral vsak od nas pogledati in na koncu predstave premisliti o vsem skupaj. Ja. Nisem se spraševal o tem, kaj je hotel avtor povedati. Pa ne zato, ker je vse tako na prvo žogo, ampak zato, ker predstava resnično da misliti!
Kapo dol Aleksandra Balmazović, Maja Martina Merljak, Tina Gorenjak, Marijana Brecelj, Zvezdana Mlakar in ostala ekipa, ki sodeluje v tem projektu. Sedaj samo še čakam predstavo v našem parlamentu, saj tole je nekaj, kar si morajo ogledati naši politiki, ki odločajo o naših usodah v parlamentu. Borut Pahor pa mora biti glavni sponzor te predstave v parlamentu in mora sedeti v prvi vrsti. Zakaj? Saj bo razumel!
Hvala Aleksandra za vabilo in nepozabno izkušnjo! In če sem ti včeraj zaželel “break your leg”, ti danes želim, da bi ta predstava doživela vsaj 500 premier – kajti vsaka predstava bo unikatna!
