Ste se kdaj vprašali o tem, ali delo, ki ga opravljate, opravljate s strastjo, ali pa ste zgolj padli v ustroj in je vaše delo pomembno za vaše preživetje in odplačilo kreditov, plačilo lizinga in otroškega vrtca in stroškov vašega življenja. Precej resna tema, še posebej če se o tem začneš pogovarjati s prijatelji na pijači. Enoznačnega odgovora sicer ni in vsak ima svoj pogled na delo in strast.

Debata se je začela, ko sem jaz, ki ne pijem piva začel pizditi nad barvo in usedlino Pelicon piva. Namreč dve pivi (the 3rd pill) sta imeli povsem različni barvi in povsem drugačno količino usedlin. Meni, kot nekomu, ki ne pije piva, je bilo to precej čudno, predvsem pa bi sam z največjim veseljem zavrnil takšno pivo, saj tudi od mikro pivovarjev pričakujem konsistentnost pri varjenju piva.

Ker se nismo strinjali o tem, se je odprla debata o tem, da mikro pivovarji delajo pivo s strastjo in da lahko v takšnem primeru pogledamo čez prste takšnim stvarem. Nope! V mojem svetu ne. Očitno drugače gledam na te stvari in verjamem, da je vsak na začetku svoje poslovne poti delal stvari s strastjo. Kasneje pa je vse skupaj preraslo v “proizvodnjo” in odplačevanje obrokov za kredit – posledično ni več prisotne strasti, ampak postane to del službe.

Moje razmišljanje o strasti je preprosto. Primerjal sem ga s startup svetom, ki sem ga doživel. Na začetku, ko verjameš v idejo in delaš to par mesecev, ali celo let na lastne prihranke, uživaš v tem. To ni služba, ampak je lifestyle. Uživaš in delaš s strastjo. Potem pa se stvari spremenijo. Dobiš investicijo, dobiš ljudi, ki niso del tvojega kroga v “board” in ki zahtevajo takšna poročila, ki zahtevajo takšne donose, zahtevajo vse tisto, o čemer prej nisi razmišljal. Seveda še vedno z veseljem vztrajaš, kajti to ti rešuje eksistencialno krizo, vendar ni več strasti – delo postane rutina. Precej podobno zgodbo si jaz predstavljam pri mikro pivovarjih.

Ko so začeli mešati različne “zvarke” in iskati svoj sveti gral med pivi, so to delali s strastjo, ali pa marsikdo zgolj zaradi svoje podjetniške žilice, ker se je zavedal, da je na trgu dovolj prostora, da mu lahko to omogoči preživetje. Ko je zadeva doživela veliko rast, pa so se stvari spremenile. Ni več zgolj potrebno skrbeti zase, ampak še za vse tiste ljudi, ki so v verigi – zaposlenim je treba omogočiti normalno preživetje, torej jim je treba urediti pogoje in dohodek. Treba je poskrbeti za to, da so lokali založeni s pivom, da so pivci zadovoljni. Takrat, si jaz predstavljam, da se strast spremeni v rutino in ko ponoči ne moreš spati, ker imaš skrbi, me nihče na tem svetu ne bo prepričal, da delo še vedno opravljaš s strastjo!

Obstaja še ekstenzija te opcije, ki sem jo opisal. Ko imaš naenkrat tako močan vir prihodka in nisi pohlepen, lahko začneš spet delati svoje delo s strastjo. Začneš spet uživati, ker se ti ni več potrebno ukvarjati s preživetjem in lahko delaš zopet stvari v katerih uživaš.

Seveda dopuščam veliko možnost, da je moj koncept dela s strastjo povsem napačen in predvsem, da se motim. Delo, ki ga sam opravljam s strasjo se čuti in vidiš ljudi, ki se jim svetijo oči, ko ga opravljajo. Ko postane rutina, se vse skupaj spremeni. Se motim?

venice beach photos 09

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.