Vsi imamo svoje strahove. Nekaterih jih priznamo, drugi bežijo pred njimi. Moj strah je strah pred višino in vse, kar je povezano s tem. Dva razloga sta za to, za oba vem in se poskušam soočiti z obema v čim bolj norih situacijah. Danes bom pisal o strahu pred letenjem, ki je sicer povezan s strahom pred višino, ampak ima povsem drugo izhodišče.

Ko sem bil mulc, mnogo let nazaj, sem sanjal, da bom umrl pri svojih 18 letih in to na način, da pade name letalo sredi Zagorja. Jeap, ko se spomnim tistih časov, se nasmejim, ampak dejansko sem imel hudičevo velik strah pred letenjem pred tem. Malo pred 18 rojstnim dnevom sem ugotovil, da verjetno ne bom padel name avion in da moram začeti živeti in spremeniti svoje življenje v smer, da bom doživel precej več let, kot pa sem jih v svojih otroških sanjah.

Samo za medklic. Na maturantski izlet smo šli z avtobusom. Vsak si to lahko razlaga po svoje.

Nekje pri 22 letih sem prvič stopil v letalo. S težkim srcem, predvsem pa tako prestrašen, kot še nikoli prej. Namreč, do takrat sem se temu uspešno izogibal. Takrat sem bil na Ultri in imeli smo piknik, vmes pa tudi prevoze z letalom iz letališča v Zagorju.

Peljal sem se z letalom. V bistvu se ne spominjam niti sekunde, ker sem ves čas mižal. Ampak bila je zanimiva izkušnja, ki pa ni bila prijetna. In ker sem dokaj trmast človek, sem se odločil, da se bom izogibal letalom, dokler bo možno.

Uspevalo mi je, dokler se ni moje življenje spremenilo in so zraven prišla potovanja na počitnice v bolj oddaljene države, kot pa v tiste, ki jih lahko obiščem z avtomobilom.

Prvič sem letel s čarterjem v Turčijo. Jeap, uspešno sem se izogibal vsaki misli na letalo in posledično zamudil cel kup čudovitih izkušenj, ki bi si jih lahko nabral v mladosti – ampak trmast kot sem, sem se držal svojih prepričanj kot pijanec plota.

Preživel sem. V bistvu mi je bilo všeč, kajti na čarterju so ljudje bolj prestrašeni, kot pa sem bil jaz. In v končni fazi sem ugotovil eno preprosto resnico – niti eno letalo še ni ostalo v zraku in manj je letalskih nesreč, kot pa je nesreč z avtomobili.

V bistvu mi je postalo letenje celo všeč. Spoznaš čudne ljudi, ki sedijo poleg tebe na letalu in bi se radi pogovarjali s teboj – na srečo jih srečaš samo za en dan in potem nikoli več. Na letalu lahko gledaš filme (odvisno od dolžine leta), stevardese so prijazne in imaš čas zase. Tako, kot ga imam sedaj jaz, ko letim proti Bruslju in razmišljam o tem, kako sem vrgel cel kup let svojega življenja – zaradi strahu in zaradi trme.

Ker se preprosto nisem upal prepustiti in uživati. Tako, kot tudi sicer delam s svojim življenjem.

Najboljša dogodivščina v moji letalski karieri? Let iz Rima v Chichago. Ker je bil Chicago prva točka vstopa v ZDA na poti, je bilo treba iti čez vse procedure. Super, če ne bi imel do “povezujočega” leta zgolj uro in pol. Veliko, kajne? Ja, če ne bi bilo pred menoj v vrsti vsaj tisoč Kitajcev, ki so se korektno držali reda.

No, če je nekaj Balkanca v človeku, potem se da marsikaj spremeniti. Vrsto se da preskočiti, če se znajdeš in greš mimo in se delaš, da imaš zelo nujno pot. Tako nujno, da prideš na carino 45 minut pred zaprtjem “vrat”. Ko sem opravil še to procedure, pa sem se zavedel, da sem od “vrat” oddaljen par kilometrov po različnih hodnikih in stopnicah. No, drug problem je bil prtljaga. Ko sem vprašal zaposlenega, kaj naj naredim – me je samo pogledal in se zasmejal. Vzel je prtljago in že ga ni bilo več. Bil sem prepričan, da je ne bom več videl, ampak takrat sem se ukvarjal s tem, kako pridi do pravih “vrat”.

Ko tečeš naokoli z vso osebno prtljago in ti teče dol in sploh ne veš več, kje si in povrhu vsega zaslišiš še “Last call for Mr. Kordis”, potem veš, da si pečen.

Pridem do “vrat”, ki so bila napisana na karti in tam ni nikogar. #wtf. No, na srečo se najde oseba, ki pove, da je bil let prestavljen na druga “vrata”. Na drugi strani – kar pomeni še skoraj dva kilometra teka. Vendar mi je uspelo. Prepoten, predvsem pa povsem utrujen sem prišel na letalo – prosil za vodo in čakal, da bi poleteli.

Napaka v električnem napajanju je povedal pilot. Bodo odpravili napako in bomo odleteli. No, ko se je napaka pri vžigu letala ponovila tretjič, sem si želel, da bi zamudil letalo, saj to ne more pomeniti nič dobrega.

Četrtič je uspelo in smo poleteli. Na cilj smo prišli, kljub urni zamudi pri vzletu, povsem ob pravem času.

In sedajle se približujem že Bruslju. Še pristanek in za menoj bo še en let, ki sem ga precej koristno uporabil in spisal tale zapis in posnel kup video materiala.

Letenje je v bistvu zabavno. Moram kdaj poskusiti skočiti iz letala – s padalom, da ne bo pomote! No, mogoče še nisem povsem pripravljen za to! No, tudi milijona nisem zadel na scratch cardu..

Sedim v letalu in razmišljam / Ryanair

Sedim v letalu in razmišljam / Ryanair

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.