Sončna sreda je bila kot nalašč za skok v gore. Prejšnji večer smo se pogovarjali o Kamniškem sedlu in zjutraj sem se odločil, da ga osvojim. No, razmišljal sem o tem, da ga osvojim, saj sem namesto na Kamniškem sedli pristal na Kokrskem sedlu.

Za izhodišče sem vzel “Jermanco”, ki je od Kamniške Bistrice oddaljena par kilometrov. Avto sem pustil pri tovorni žičnici in jo mahnil v hrib. Ja, nekako sem verjel, da kljub temu, da na tabli piše Kokrsko sedlo (2 uri in 15), da bom pristal na Kamniškem sedlu. To se zgodi, ko gre v hribe analfabet za orientacijo in geografijo.

Označena pot, ki pelje po gozdu do polovice vzpona je urejena in dobro označena. Nudi čudovit razgled na okoliške hribe in nekje po polovici poti sem prišel na odprt – v bistvu na povsem drugačen teren in na sonce. Ker je bila ura okoli poldne, je bilo temu primerna tudi vročina. Na sami poti sem srečal zgolj par pohodnikov, verjetno tudi zaradi ure, ki sem jo izbral za vzpon.

Po dobri uri in 15 minutah sem prispel do Cojzove koče na Kokrskem sedlu in pred menoj se je odprl čudovit razgled. Ker sem imel kar hiter tempo, me je eden izmed pohodnikov vprašal, če tekmujem v nedeljo v teku na Grintovec?! Ker nisem niti vedel, kje je Grintovec, sem ga povprašal in mi je razložil, da je precej blizu. Zgolj 700 metrov nadmorske višine oddaljen od Kokrskega sedla.

Dal mi je misliti. Ne o tem, da bi se udeležil tekmovanja, ampak tega, da bi skočil še na Grintovec, vendar sem se premislil. Razlog je bil preprost – vremenska napoved ni bila ravno primerna in spuščanje v dolino po mokrih skalah ni dobra odločitev. Odločil sem se, da Grintovec ostane za kdaj drugič in sem se raje varno spustil proti izhodiščni točki.

Ko sem se pripeljal do izvira Kamniške Bistrice sem se moral ustaviti in skočiti vanjo, Pregreto telo se je strinjalo, da je bila to dobra odločitev.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.