Ko so prišli prvi mobilni telefoni je bilo “carsko”, če si se oglasil na telefon v lokalu, ali pa kje zunaj na očeh javnosti. Pokazal si, da imaš mobilni telefon in da ljudje kličejo. Ponavadi si govoril glasneje, da si še bolj poudaril svojo pomembnost. V zadnjih letih pa se sam precej nerad oglašam na telefonske klice in predvsem tega ne počnem niti pod razno več v javnost. Zakaj se je to spremenilo?
- Črke ČŠŽ na naših pametnih mobilnih telefonih / zakaj ne uporabljam šumnikov na telefonu
- Petnajst let sem že zvest Apple iPhone telefonom
- Se še špomnite telefonskih govorilnic in klicanja s pomočjo žetonov in telefonskih kartic?
Včasih je bil “mobitel” statusni simbol. V času NMT telefonov, ko so samo “carji” s seboj nosili par kilogramski telefon z baterijo, je bilo to nekaj, kar je bilo potrebno pokazati vsem. Seveda so bili temu primerni tudi pogovori teh ljudi, ki so bili tako glasni, da so vsi v lokalu vedeli, da gre za ekstra pomembne klice, ki rešujejo življenja in ki prinašajo milijonske zaslužke (cinizem.press).
Potem me časovni stroj vrže v čas, ko ima vsak svoj pametni telefon in ko se na telefonski klic precej nerad oglasim. Ko imamo za komunikacijo sto in več platform in predvsem komuniciramo preko tipkanja veliko več kot pa s pomočjo govora.
Zakaj se sam nerad oglašam na telefonske klice in kako jaz funkcioniram?
Na skrite številke se ne oglašam že od nekdaj. Namreč če mora nekdo skrivati številko, me ne zanima pogovor s to osebo.
Na številke, ki jih ni v mojem imeniku, se ne oglašam. Ker gre verjetno za oglasne klice ali pa klice, ki me vsaj tako v večini primerov predpostavljam, ne zanimajo. In jih lepo mirno ignoriram in potem ne vem, kaj vse zamujam, ko imajo podjetja oh, in sploh ponudbe samo zame.
Ko zazvoni telefon in če nisem v prostoru sam, se ne oglasim, ampak odgovorim s SMSom, da pokličem nazaj. Ne odgovarjam na telefonske klice v lokalih, trgovinah, kinu. Imam občutek, da ljudje ne razumejo, da mene res ne zanima, kaj si imajo med seboj za povedati, ko se na glas pogovarjajo v lokalih ali trgovinah. In predvsem nimajo bontona.
Ko se oglasim na telefon, to najraje storim, če sem nekje sam – v pisarni, v avtu (prostoročno telefoniranje) ali pa če sem sam doma. Nimam kaj skrivati, ampak vseeno se mi zdi bolj primerno, da ne govorim po telefonu, če je še kdo drug zraven.
Namesto telefonskega klica raje sprejmem kakšen drug način komunikacije. Pošlji mi SMS, pošlji elektronsko sporočilo. Viber Whatsapp, Facebook X Instagram … n-platform, kjer bom verjetno hitreje odgovoril, kot pa se oglasil na klic. In to s preprostega razloga – pri tipkani komunikaciji ne gre za dolgovezenje in za “vljudnostne fraze” in vse ostalo, ampak gre za direktno vprašanje in odgovor, kar se mi zdi precej bolj smiselno.
Če se kdo želi na dolgo in široko pogovarjati, potem gremo raje na pivo in se tam zmenimo.
Tko ni več več urnih pogovorov, ki sem jih imel včasih po telefonu, in tako ni šuma v komunikacijo, ko nekdo nekaj govori, misli pa nekaj drugega. Predvsem pa je veliko manj komplikacij, če je vse “črno na belem.”
Ko pogledam mesečni zbirnik na računi mobilnega operaterja, sem vedno znova presenečen, kako malo jaz govorim po telefonu. Pri prenosu podatkov je situacija drugačna. In verjetno nisem edini, kajne?
