Vsako leto, ko se začne sezona dopustov, Slovenci množično drvimo na hrvaško obalo. Razlogi so jasni. Bližina, nostalgija iz otroštva, bolj ali manj znane destinacije in predvsem navada. V zadnjem času sta javnost pretresli dve zgodbi o nasilju nad Slovenci. Prva iz Poreča, druga iz Savudrije. V obeh so bili udeleženi varnostniki in mlajši Slovenci. Je poročanje medijev res vedno objektivno, če povzamejo informacije samo ene strani?
- Ničelna toleranca do nasilja!
- Ko skupina otrok fizično obračuna z osebo in vse to posname in objavi
- Gledamo genocid in smo tiho / Nataša Pirc Musar v EU parlamentu
Naj bo takoj na začetku jasno – sem pacifist in nasilje ne bi smelo imeti prostora v naši družbi. Tudi to, da varnostniki, ki ponavadi niso ravno najbolj nežne osebe, izvajajo nasilje nad komerkoli, je zelo narobe in obsojanja vredno. Ampak od nekdaj velja, da ni vse samo enoznačno, predvsem pa ponavadi ni tako, kot prikažejo tisti, ki so izkusili fizično nasilje.
Pred kratkim je v javnost prišel primer iz Poreča, kjer so redarji pred lokalom fizično obračunali z mlajšim Slovencem. Poškodbe so bile hude in zgražanje javnosti je bilo veliko. Nihče si ne zasluži česa takšnega, vendar ko izveš, da ta oseba, ki jih je skupila, ni “angelček” in da je bila pred par meseci povod za pretep na domači veselici, potem se vprašaš, kaj se je dejansko moralo zgoditi tistega večera.
Še enkrat. Karkoli se je zgodilo, takšno nasilje ni opravičljivo. Pa vendar je kdo dobil informacije, kaj se je dejansko dogajalo tistega večera?
Drugi dogodek prihaja iz Savudrije. Zgodil se je pred par dnevi. Skupino mladcev so “premlatili” varnostniki na plaži, ki je sicer javna, ampak jo varujejo varnostniki hotela. Zgodba je zopet podobna kot v Poreču. Dobili smo eno stran zgodbe, predvsem pa posnetke dogajanja v zadnji fazi. No, tokrat se je oglasila tudi druga stran, ki je povedala malce drugačno verzijo zgodbe, iz česar je razvidno, da mogoče pa ni bilo čisto vse čisto tako, kot so prikazali napadeni.
Še enkrat. Karkoli se je zgodilo, takšno nasilje ni opravičljivo. Ampak ko pogledaš vse skupaj z malce drugačne perspektive in slišiš še drugo plat, kjer se izkaže, da niso bili napadeni “angelčki,” kot so jih prikazovali nekateri mediji, potem je jasno, da vsak stvari vidi po svoje. Predvsem pa, da se zgodbe močno razlikujejo med seboj.
Vsaka zgodba ima vedno dve plati. In v takšnih primerih, kjer čustva eksplodirajo, alkohol je tekel v potokih in testosteron naredil svoje, je še toliko težje potegniti jasno črto med krivcem in žrtvijo. Dejstvo ostaja. Nasilje ni rešitev. Ampak dejstvo je tudi, da niso vsi, ki jih vidimo krvavih in raztrganih na posnetkih, nujno nedolžni mučeniki.
Mediji pač naredijo tisto, kar znajo najbolje. Vzamejo najbolj šokanten kader, ga postavijo v kontekst »Slovenca so pretepli na Hrvaškem« in zgodba je prodana. Kaj se je dogajalo prej, pa ostane nekje v ozadju, ker pač ni tako atraktivno.
In Slovenci? Mi bomo spet godrnjali čez Hrvate, kako so nasilni, kako nas ne marajo, kako nas nategujejo pri računih in kako so redarji pretepli enega našega.
Mogoče bi bil čas, da začnemo gledati malce širše. Da ne verjamemo slepo prvi informaciji, ki jo preberemo na portalih. Da se vprašamo, zakaj se je nekaj zgodilo. V naših očeh so Hrvati vedno krivci in Slovenci žrtve, čeprav je resnica nekje vmes. Tako kot vedno.
Preden sodimo, premislimo, če nismo tudi sami bili kdaj v takšni situaciji, ko smo bili okrepljeni z alkoholom, pogumni in glasni. In ko nas je kdo na to opozoril, se seveda nismo zmenili, saj smo na dopustu, kjer je vse dovoljeno. Če ob tem naletiš na nekoga, ki ima v “zobeh” Slovence, pa so lahko posledice precej bolj krute, predvsem boleče. Nekoč so rekli, da sta za prepir potrebna dva. Mogoče pa to še vedno drži, kajne?
