Bombardiranje Gaze, porušene bolnišnice, mrtvi civilisti, ubiti novinarji, otroci brez prihodnosti. Ko spremljam novice o dogajanju v Gazi, se mi zdi, kot da svet obstaja v dveh resničnostih. Ena je tista, kjer se vsakodnevno vrstijo obsodbe nasilja Izraela, kjer Združeni narodi, humanitarne organizacije, akademiki, protestniki in “navadni ljudje” ponavljajo eno in isto: dovolj je nasilja. Druga pa je tista, kjer se nič ne spremeni. Orožje še vedno poka, politika še vedno molči, nobenih sankcij proti Izraelu in politki celo podpirajo agresorje.
- Zakaj Izrael nastopa na evropskih prvenstvih?
- Izrael nadaljuje s pobijanjem nedolžnega prebivalsta in še vedno ni nobenih mednarodnih sankcij proti njemu
- Shizofrenost desnice / podpirajo Izrael in glasujejo za evrovizijsko popevko
Ironija? Obsodb je na tisoče. Protesti potekajo. Fotografije in posnetki krožijo po svetu, dokazov ne manjka. Ampak konkretnega pritiska, ki bi dejansko ustavil nasilje, ni. Kot da svet samo piše peticije in tvita hashtage, realnost pa ostaja enaka.
In tukaj se skriva bistvo problema: obsodba brez dejanj je prazna gesta. Enaka kot minuto molka, ki se lepo sliši in lepo izgleda na televiziji, a nikogar ne reši. Palestinci ne potrebujejo več izjav, ampak potrebujejo zaščito. Potrebujejo življenje brez vsakodnevnega strahu pred bombami in izgubo doma – kar je še ostalo od njihovih domov.
Seveda vsakič, ko kdo omeni izraelsko nasilje, pridejo tudi standardne reakcije: “ampak Hamas,” “ampak varnost Izraela,” “ampak zgodovina”. In ja, zgodovina je zapletena. Toda nič prav nič ne opravičuje pobijanja otrok, uničevanja bolnišnic, stradanja ljudi. Če smo pri Ukrajini takoj vedeli, kdo je agresor in kaj je prav, zakaj je tukaj toliko relativiziranja?
Svet še vedno obsoja nasilje Izraela v Gazi. Ampak dokler ostane samo pri besedah, je ta obsodba vredna približno toliko kot včerajšnji status na Facebooku – nič. In to je največja tragedija našega časa.