Da desni pol moti vse, kar izgovori, naredi ali ustvari levi pol, je jasno praktično vsakomur, ki je vsaj pet minut preživel na internetu. Skok na vsako besedo, vejico, napačno postavljeno piko ali napačno razglašeno stališče je pri njih del folklore. To ni več reakcija. To je industrija. Modus operandi: najti nekaj, karkoli, in to “gonit” do onemoglosti. Tudi ko na tarči ni več mesa, ko ni več vsebine, ko je ostalo samo še ogrodje, se oni ne ustavijo. Zakaj bi? To je vse, kar imajo. To je edina energija, ki jih poganja. Permanentna zamera in kaotičnost. Moti jih beseda črnuhar, ne motijo pa jih rdečkar, zastrupljevalec, …
- ChatGPT se lahko moti
- EU poslanca Zver in Tonin sramotita Slovenijo pred celo Evropo
- Dr. Ivan Štuhec: Volivci se tudi motijo. V Sloveniji že četrtič / #kdojetunor
Ko se namreč enkrat pokaže, da od njihove velike zgodbe ostanejo samo prazne parole, napihnjeni slogani in obljube, ki nimajo datuma izvedbe, se zgodi tisto neizbežno: nihče si ne želi tega. In potem je treba preusmeriti pozornost. Najlažje tako, da se zgražaš nad drugimi.
In tako pridemo do velikega moralnega vprašanja: moti jih beseda črnuhar, ne motijo pa jih rdečkar”, zastrupljevalec in cel katalog drugih izrazov, ki so v rabi čisto vsak dan v njihovem slovarju.
Selektivna občutljivost je nacionalni šport. Če nekdo iz njihovega kroga reče karkoli ponižujočega, je to svoboda govora, malo pretiravanja, kontekst, hec. Če nekdo iz njihovega “sovražnega” plemena reče nekaj, kar jim ni povšeči, pa je to konec sveta, alarm, nujna seja odbora in kulturni kolaps v realnem času.
Problem ni v besedi. Problem je v dvojnih merilih. Beseda ima težo, ampak pri njih ta teža ni jezikovna, ampak politična. Izraz ni žaljiv zaradi pomena, ampak zaradi tega, kdo ga je izgovoril. In tako nikoli ne gre za etiko. Gre za pripadnost.
Najbolj ironično pa je, da se tisti, ki najglasneje govorijo o svobodi govora, v resnici borijo samo za svobodo svojega govora. Svoboda drugih jih žre. Motijo jih njihove besede, ne motijo jih njihove lastne. In dokler bomo živeli v državi, kjer je isti izraz enkrat zločin, drugič pa posrečena provokacija, zgolj odvisno, na kateri strani politične osi stoji govorec, bomo imeli tudi dialog, ki spominja na zakasnelo odmevanje v praznem prostoru.
Ampak za njih je pomembno, da lahko še naprej svoje gonijo do onemoglosti. Ker brez tega bi jim ostala samo tišina. In ta je pogosto hujša od resnice.