Novo leto. Tisti dan, ko se zgodi veliki reset v naših glavah in se vsi zbudimo polni idej, kako bomo spremenili sebe in svet okoli sebe. Manj bomo jedli, več športali, manj zapravljali, več varčevali. Delali bomo na sebi in zdržali bomo. Mantre, ki jih poznamo vsi. Novo leto je postal nekakšen kolektivni ponedeljek. Tisti ponedeljek, ki se začne z “od jutri naprej”. Samo da je ta ponedeljek oblečen v bleščice, šampanjec in instagram storije z motivacijskimi citati. In seveda z obveznim “new year, new me”. Ker očitno stari jaz ni bil dovolj dober.
- Ali ste že prekršili svoje novoletne zaobljube?
- Najbolj depresiven dan v letu je tretji ponedeljek v januarju (blue monday)
- Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše
Ampak, ali res rabimo novo leto, da postanemo drugačni? Ali pa zgolj rabimo izgovor, da sami sebi lažemo z malo več entuziazma kot sicer. Vsako leto ista zgodba.
Fitnesi so januarja polni, februarja še nekako gre, marca pa že spet srečuješ iste obraze kot decembra. Aplikacije za sledenje navadam cvetijo, potem pa umrejo tiho smrt nekje med tretjim in sedmim opominom. Diete se začnejo z vso resnostjo sveta in končajo z “saj je samo kos torte”.
In ne, problem ni v tem, da nimamo discipline. Problem je v tem, da smo si zastavili cilje, ki niso naši. So cilji, ki jih je nekdo drug zapakiral kot idealen način življenja. Ker je nek influencer rekel, da moraš vstajati ob 5. uri zjutraj. Ker nek podkast trdi, da brez ledene kopeli nisi nič. Ker ti algoritem vsiljuje občutek, da zaostajaš.
Resnica je precej manj glamurozna. Večina sprememb se ne zgodi 1. januarja. Zgodi se nekega naključnega torka, ko imaš vsega dovolj. Zgodi se potihem, brez objav, brez aplavza. In pogosto sploh ne izgleda kot “nov jaz”, ampak kot malo bolj utrujen, a bolj iskren jaz. Mogoče ne rabiš novega sebe. Mogoče rabiš samo malo manj pritiska. Malo manj primerjanja. Malo manj občutka, da moraš vsako leto dokazati, da si napredoval, kot da si projekt in ne človek.
Kaj pa če letos ne obljubiš, da boš shujšal, ampak da boš jedel brez slabe vesti? Kaj pa če ne obljubiš, da boš bolj produktiven, ampak da boš kdaj tudi brez občutka krivde len? Kaj pa če ne rabiš postati boljši, ampak samo malo bolj prijazen do sebe?
Novo leto je samo še en datum v koledarju. Ni magično stikalo, ki izbriše stare navade in napake. Ker vse tisto, kar si bil lani, te je pripeljalo do sem. Tudi napake. Tudi padci. Tudi vse tiste “letos pa res” obljube, ki niso zdržale.
Meni je koncept “novo leto, novi jaz” vedno bolj tuj. Jaz sem isti jaz. Z istimi slabimi navadami, istimi čudnimi mislimi in istim smislom za humor. Samo z malo več izkušnjami. In to je čisto dovolj.
Zato ne delam seznama zaobljub. Ne tehtam se. Ne obljubljam, da bom boljši človek. Obljubim si samo, da bom manj kompliciral. Da bom živel. Da bom kdaj rekel ne. In da bom kdaj rekel ja, tudi če ni racionalno.
Novo leto, novi jaz? Ne, hvala. Jaz bom kar ta stari jaz. Ne popoln, ne optimiziran, ampak jaz. In to je edina sprememba, ki jo zares potrebujem.
