Naslovnice, ki jih ustvarja Tomato Košir, so mi že dolgo časa všeč. So več kot naslovnice. So umetnost, samostojna dela, ki jih je treba okviriti in obesiti na steno. Včasih za viralnost ne potrebuješ oglaševalskega proračuna, medijske hiše ali strateškega komuniciranja. Včasih zadostuje Tomato Košir in njegova naslovnica za Objektiv s Trumpom in nafto namesto brkov (vemo, katerih brkov, kajne). Moč vizualnega sporočila je v času, ko vsi radi trdimo, da smo imuni na propagando, očitno še vedno živa. Sicer ne bi bilo toliko odzivov na to naslovnico iz različnih koncev sveta.
- Bo Trump potopil ZDA?
- Dan, ko so teroristi (Trumpovi podporniki) vkorakali v kongresno palačo v Washingtonu
- Bomo morali za vstop v ZDA razkriti tudi svoje družbene profile in telefonske številke?
Ta naslovnica ni zgolj naslovnica, postala je samostojen medijski dogodek. Deljena, komentirana in interpretirana na sto in en način. In to je trenutek, ko veš, da je avtor zadelo bistvo.
Tomato Košir že dolgo ni oblikovalec, ki bi deloval nevtralno ali neopazno. Tomato Košir ni avtor iz ozadja. Njegov slog je prepoznaven. Njegovo delo je skoraj vedno v dialogu s politiko, močjo in simboli oblasti, pogosto na meji med oblikovanjem in komentarjem. Že vrsto let ustvarja vizualne rešitve, ki niso udobne in ki se ne trudijo biti všečne.
Spomnimo se njegovih plakatov za kulturne dogodke, kjer je brez zadržkov uporabljal politično ikonografijo, religiozne simbole in podobe, ki so bile namenoma dvoumne. Košir ne oblikuje za to, da bi bilo tiho, temveč za to, da se o tem govori.
Dobra naslovnica ni tista, ki je vsem všeč, temveč tista, ki ljudi prisili k reakciji. Danes naslovnice ne vabijo več k branju, temveč k deljenju. Ni pomembno, ali si Objektiv kupil ali članek prebral, pomembno je, da si naslovnico videl in da si imel mnenje. To je nova valuta pozornosti.
Tomato Košir je s tem delom zgolj še enkrat potrdil, da sodi med avtorje, ki razumejo, kako vizualna komunikacija deluje v političnem in družbenem kontekstu. Njegova dela niso namenjena temu, da bi jih vsi imeli radi, temveč temu, da jih ni mogoče prezreti. In v času, ko je pozornost najredkejša dobrina, je to verjetno največ, kar lahko naslovnica sploh doseže.
