Preden se kdo priduša, da gre za “boomerja”, ki nič ne šteka. Nisem star 70 let, nimam težav z internetom, ga “abjuzam že n-let” in tudi sam sem na družbenih omrežjih. Ne več veliko, ampak še vedno preveč. 30 minut dnevno povprečno. Včasih je bila številka precej višja. Ravno zato sem prepričan, da otroci, mlajši od 15 let, tam nimajo kaj iskati. Ne zato, ker bi bil proti tehnologiji. Ne zato, ker ne bi štekal tiktoka, snapchata, itd … Ampak zato, ker smo eksperiment, ki je šel predaleč in eksperiment izvajamo na otrocih.
- Vesel, da sem odraščal v času brez družbenih omrežij in pametnih telefonov
- Algoritmi odločajo, kaj vidimo / kdo odloča o algoritmih?
- Oglasi za nepremičnine na družbenih omrežjih in komentarji
Otroci niso pomanjšani odrasli. Njihovi možgani še niso dokončani, njihova samopodoba se šele gradi, njihova sposobnost ločevanja realnosti od filtra pa je … skoraj nična. In potem jim damo orodje, ki je optimizirano za eno samo stvar. Pozornost. In odvisnost.
Algoritmi ne vzgajajo. Algoritmi optimizirajo. Za klik. Za ogled. Za dopamin. Za še. In še. In še. Nihče tam ne razmišlja o duševnem zdravju 13-letnice, ki se primerja s “popolnimi” telesi, ustvarjenimi z lučmi, koti in photoshopom. Algoritem razmišlja samo o tem, kako jo obdržati še 30 sekund dlje.
Ampak saj jih lahko naučimo odgovorne rabe, kajne? Precej pogosta trditev, ki jo slišim. Seveda jih lahko. Tako kot jih lahko naučimo odgovorne rabe alkohola. Pa jim ga vseeno ne prodajamo pri dvanajstih. Družbena omrežja niso nevtralna platforma. So mediji z ogromnim vplivom na samopodobo, odnose, koncentracijo in dojemanje sveta. Tudi odrasli imamo s tem težave. Zakaj torej pričakujemo, da bodo otroci to obvladali bolje kot mi?
Argument “vsi so gor” je najslabši možen argument. Vsi so bili nekoč tudi brez varnostnih pasov. Pa brez otroških sedežev. Pa brez čelad. Pa smo se vseeno odločili, da je varnost pomembnejša in sedaj se za vse te prej omenjene prakse dobi kazen. Prepoved ni cenzura. Prepoved ni konec svobode. Prepoved je priznanje, da nekaj ni primerno za določeno starost. Tako kot porno vsebine. Tako kot alkohol. Tako kot vožnja avtomobila. Tako kot še ogromno stvari, pa nihče ne skače v zrak, ker gre za “kršenje” pravic.
Socialna omrežja danes oblikujejo identiteto. Oblikujejo vrednote. Oblikujejo percepcijo realnosti. To ni več samo zabava. To je infrastruktura vpliva. In otroci so pri tem najmanj zaščiteni. Starši niso superjunaki. Ne morejo 24/7 nadzorovati vsega. Ja, tudi starši delajo napake. Ravno zato potrebujemo sistemske omejitve, ne pa prelaganja odgovornosti izključno na posameznike.
Prepoved do 15. leta ni popolna rešitev. Ni čudežna tabletka. Je pa jasen signal, da nam ni vseeno. Da razumemo, da razvoj možganov ni hec. Da nismo pripravljeni žrtvovati cele generacije za “engagement rate”. Če se motim. Super. Naj mi čez 20 let kdo dokaže, da družbena omrežja niso imela negativnega vpliva na generacije, ki so odraščale z njimi. Ampak zaenkrat vsi podatki, vse raziskave in vse osebne izkušnje kričijo isto stvar.
Mogoče je čas, da jih začnemo poslušati. In da odločevalci naredijo uslugo mlajšim generacijam in jim onemogočijo udejstvovanje na takšnih in drugačnih družbenih platformah.
