Sam imam to srečo, da pripadam malce starejši generaciji in sem odraščal v svetu brez družbenih omrežij, pametnih telefonov, umetne inteligence in selfijev na vsakem koraku. Vesel sem, da moje otroštvo in leta odraščanja niso zaznamovale te tehnologije in da ni digitalnega odtisa za menoj iz tistih časov. Precej nora leta, ki sem jih preživljal tako ostajajo v spominu in na tistih pravih fotografijah, ki so nekje v albumih. Spomin počasi bledi, slike pa se izgubijo, … Boomer, kajne?
- Na dopust na Maldive / staram seVespa in izpit A1 (do 125 ccm) / očitno se staram
- Starec in električno vozilo / Tesla 3 dual motor v garaži
- Lotus Elise / #registrska MS HAD
- Črke ČŠŽ na naših pametnih mobilnih telefonih / zakaj ne uporabljam šumnikov na telefonu
- Življenje brez obvestil (notifications) na pametnem telefonu
Ja. In vesel za to. Kajti ne znam si predstavljati, kako naporno mora biti življenje mladih, ki večino časa preživijo s svojimi telefoni in je to njihov komunikacijski kanal s svetom.
Precej pogosto namreč opažam, da se mladi v družbi med seboj ne pogovarjajo, ampak gledajo v telefon in tipkajo. Podobno je na avtobusih. Ljudje so prikovano na svoje telefone in v temi so samo obrazi osvetljeni, kar je posledica telefona. Vsi ti ljudje za seboj puščajo digitalno sled. Sled, ki se jo težko izbriše.
Kljub temu, da sem bil “early adopter” in sem prišel kmalu v stik z internetom, vendar na srečo takrat ostala tehnologija ni omogočala tega, kar omogoča tehnologija sedaj. Prvi mobilni telefoni so bili “cegli,” s katerimi si lahko govoril (da po telefonu lahko tudi govoriš) in SMSal. Drugega niso omogočali. SMSanje je bilo precej bolj zamudno, kot je sedaj na pametnih telefonih, in omejen si bil na 160 znakov (če se pravilno spomnim). Na telefonu nisi imel poštnega odjemalca, družbena omrežja še niso obstajala.
Vse neumnosti, ki smo jih počeli v mladosti, niso pristale na TikToku, Snapchatu ali Facebooku, ker nič od tega še ni obstajalo. In vesel sem, da ni, ker pogled na naše neumnosti oz. takrat povsem normalne stvari, bi bil precej hilaričen. Dogodki so ostali v spominu in so bili bolj interpretativne narave. Namreč, vsak se je po svoje spominjal istega dogodka. Razlika je bila v tem, kako ga je kdo doživel.
Če bi to prevedel v današnji svet, bi lahko mirno zapisal, da ničesar nismo doživeli, ker nismo nikjer ničesar objavili. Pa je ravno obratno. Verjetno smo doživeli več, ker smo bili prisotni tam, brez naprav, ki odvzamejo pozornost in nam kradejo naš čas. Ko si bil v družbi, si se pogovarjal, nisi tipkal po telefonu in dejansko si vedel, o čem teče debata.
Če se je komu zgodila kakšna neumnost, si mu priskočil na pomoč in ga nisi snemal, ker boš doživel ogromno všečkov na družbenih omrežjih. Predvsem pa so spomini ostali na fotografijah tistih iz albumov, ki jih mlajši vidijo pri babicah in dedkih, malce starejši pa pri svojih starših. Včasih si imel svoj album odraščanja, sedaj v času digitalnih fotografij, pa se verjetno ne “razvijajo” več slike v takšnih količinah, kot so se nekoč.
Vesel sem, da sem odraščal v tistih časih in da so spomini tisto, kar me spominja na tiste dni, in ne objave na družbenih omrežjih, kjer me vsako leto spomnijo, kaj sem počel na tisti dan pred leti. Verjamem pa, da so se mlajše generacije adaptirale na svet, v katerem morajo preživeti, in je to njihov svet, kot je bil tisti svet takrat naš. Meni bodo nekoč spomini zbledeli, mlajši pa bodo našli nova družbena omrežja in začeli vse skupaj znova. Staranje je fajn, …
