“Nič nas ni strah, če so smučarji z nami.” Ko je Zoran Predin pel ta verz v pesmi Bela simfonija, ni šlo zgolj za panogo. Ni šlo za slalom, veleslalom ali skoke. Šlo je za občutek. Za tisti specifičen slovenski moment, ko si za dve uri sposodimo samozavest nekoga drugega. Ko je lažje biti del nečesa uspešnega kot pa vsak dan znova reševati lastne frustracije. Smučarji so bili simbol. Preprosta enačba, ki je delovala kot kolektivni antidepresiv. Dokler je nekdo tam zunaj zmagoval, smo imeli občutek, da tudi mi nekako zmagujemo. In če ni zmagal, smo vsaj verjeli, da bo naslednjič.
- Družina Prevc (Nika, Domen, Cene, Peter) / najbolj smučarsko skakalna družina na svetu
- Si lahko predstavljate prenos drsanja in plavanja brez Jolande Bertole? Jaz ne!
- Sandi Murovec nas ni razočaral / olimpijska kolekcija Milano Cortina 2026 je #krneki
Potem so se zgodile generacije. Vzponi. Padci. Heroji in skoraj heroji. In nekje vmes je priimek Prevc postal več kot samo priimek. Peter Prevc. Sezona popolnosti. Obdobje, ko je delovalo, da je gravitacija stvar interpretacije.
Ampak zadnje leto je pokazalo nekaj drugega. Prevc ni več ena zgodba. Prevc je množina. Najprej je bil še Cene. Domen Prevc ni več zgolj mlajši brat, ampak športnik, ki je moral najprej premagati lastno senco. Nika Prevc pa je postala dokaz, da so predsodki pogosto precej lažji od skakalnega dresa, a jih je mogoče odvreči.
V zadnjem letu se ni spremenil samo vrstni red na semaforju. Spremenil se je tudi pogled. Mogoče smo končno dojeli, kako hitro znamo nekoga povzdigniti in kako hitro ga znamo odpisati. Kako radi uporabljamo šport kot nadomestek za nacionalni ponos, hkrati pa pozabljamo, da so za dresi ljudje. S strahovi, z dvomi, z dnevi, ko preprosto ne gre.
Ko danes gledamo prenose, ne gledamo več samo metrov. Gledamo tranzicijo. Konec ene ere in začetek druge. Seveda nas je strah. Strah nas je, da naslednja sezona ne bo tako dobra. Strah nas je, da novih imen ne bomo znali sprejeti tako kot starih. Strah nas je, da brez jasnega junaka nimamo več tako enostavne zgodbe.
Ampak prav zato danes refren zveni drugače. “Nič nas ni strah, če so Prevci z nami!”
Ne zato, ker bi zagotavljali medalje. Čeprav jih. Ampak zato, ker predstavljajo nekaj redkega. Vztrajnost brez cirkusa, talent brez arogance in družinsko zgodbo, ki je prerasla individualne rezultate. In če smo že iskreni. V državi, kjer se tako radi delimo, je včasih dovolj že to, da imamo nekoga, ob katerem za trenutek pozabimo, na kateri strani stojimo.
