V Sloveniji imamo zanimiv politični fenomen. Ko ti nekaj ni všeč, ko pravila igre niso napisana po tvoji meri ali ko obstaja možnost, da boš moral odgovarjati na neprijetna vprašanja. Preprosto ne prideš. Bojkot. Elegantno, enostavno in dovolj zgovorno. Tokrat sta se za bojkotiranje soočenj na nacionalni televiziji odločili SdS in NSi. Ampak ni problem, tam so Demokrati, ki jih zastopajo. Volk v preobleki ne bo nikoli ovca.
- Janez napoveduje povračilne ukrepe po volitvah / podobnost s Trumpom ni naključna
- Desni pol je že začel mantro z ukradenimi volitvami
- Lažejo in potvarjajo / za desni pol je pred volitvami dovoljeno vse
- Volitve se bližajo / ker ni migrantov, bi Janez ukinjal financiranje NVOjev
In tukaj se zgodba šele dobro začne. Če poskušam razumeti logiko: politična stranka, ki naj bi bila sposobna voditi državo, sprejemati kompleksne odločitve in komunicirati z javnostjo, se odloči, da ne bo sodelovala v javni razpravi, ker ji ni všeč cel kup stvari in bi oni postavljali svoje pogoje.
To ni več politika. To je užaljenost na nivoju osnovne šole. Ampak poglejmo malo širše. Soočenja na javni televiziji niso privat zabava. Niso prostor, kjer si lahko izbiraš sogovornike kot na nedeljskem kosilu. So eden redkih prostorov, kjer lahko volivci dobijo neposreden vpogled v stališča, argumente, in kar je še bolj pomembno sposobnost politikov, da se soočijo z drugačnim mnenjem.
In ravno to SdS in NSi očitno moti. Ker soočenje pomeni tveganje. Pomeni, da ti nekdo lahko postavi vprašanje, na katerega nimaš pripravljenega odgovora. Pomeni, da te lahko kdo prekine, izzove ali postavi v neprijetno situacijo. In predvsem to pomeni, da ne moreš popolnoma nadzorovati narativa.
Potem se čudimo, zakaj zaupanje v politiko pada. Seveda. Saj tako želi desni pol, ki se vedno znova dela, da je žrtev. Da je ves svet proti njim. In to dokazujejo tudi sedaj.
Kaj je največja ironija? Stranke, ki pogosto govorijo o demokraciji, pluralnosti in svobodi govora, se odločijo, da se ne bodo udeležile enega najbolj osnovnih demokratičnih procesov – javne razprave.
Ampak smo se vsaj nekaj naučili. Če realnost ne ustreza tvojemu scenariju, jo preprosto ignoriraš. Deluje v politiki. Vprašanje je samo, kako dolgo še deluje pri volivcih. Glede na to, da so Demokrati včeraj zastopali stališča SdSa in NSija, je povsem jasno čemu je namenjen projekt Demokrati, kajne?
