Včerajšnje predvolilno soočenje na Pop TV je bilo zanimivo predvsem zaradi tega, česar ni bilo. Ne zaradi presežnih idej, ne zaradi vizionarskih rešitev in ne zaradi trenutka, ko bi si rekel, da tole pa je drugače. Zanimivo je bilo zato, ker na odru ni bilo niti ene ženske. Niti ene predstavnice polovice populacije. Nič. Zero. Nada. In to v letu 2026, ko se radi trepljamo po ramenih, kako smo napredna, odprta in vključujoča družba.
- Desni pol je že začel mantro z ukradenimi volitvami
- Lažejo in potvarjajo / za desni pol je pred volitvami dovoljeno vse
- Volitve se bližajo / ker ni migrantov, bi Janez ukinjal financiranje NVOjev
- Desni pol ustvarja afere in ves časa napada, da bi odvrnil ljudi od volitev / vsi na volitve
Seveda bo kdo rekel, da so stranke same poslale svoje predstavnike in da televizija pri tem nima nič. Kar je priročen izgovor, ampak ne spremeni dejstva, da je rezultat isti. Politični prime time brez ženskega glasu. Polovica populacije je ostala pred ekranom, medtem ko je na odru potekalo precej predvidljivo merjenje moči. In ne, to ni nepomembna podrobnost. To je slika politične realnosti, ki jo očitno še vedno jemljemo kot nekaj samoumevnega.
Potem je tu format. Publika, ki ploska, vzdihuje, tu in tam skoraj navija. Kot da smo na tekmi, kjer štejejo všečni enovrstičniki in ne argumenti. V tistem trenutku postane jasno, da ne gledamo soočenja, ampak predstavo. Politika se spremeni v performans, gledalci v studiu pa v statistično kuliso, ki daje vtis energije in napetosti. V resnici pa samo moti. Moti tok razprave, moti koncentracijo in daje občutek, da je bolj pomembno, kdo bo pobral več aplavza, kot pa kdo bo povedal kaj smiselnega.
Skakanje v besedo je postalo skoraj folklora. Nihče več ne počaka, da sogovornik konča misel. Prekinjanje je strategija, glasnost je orožje, čas pa nekaj, kar si je treba izboriti z decibeli. Voditelj lahko še tako maha z rokami in opozarja na pravila, ampak če pravila ne veljajo za vse, potem jih v resnici ni. In gledalec doma posluša zvočno zmes treh glasov hkrati, iz katere težko izlušči karkoli uporabnega. Demokracija naj bi temeljila na dialogu, ne na tekmovanju v tem, kdo bo glasnejši.
Vse skupaj tako deluje kot nekakšen televizijski format, ki je bolj osredotočen na dinamiko kot na vsebino. Hitri odgovori, kratke replike, dramatični pogledi v kamero. Manjka pa tisto osnovno spoštovanje do gledalca, ki bi si morda želel slišati zaključeno misel, argument, pojasnilo. Brez aplavza v ozadju. Brez nenehnega prekinjanja. Brez občutka, da je treba vsako izjavo zapakirati v všečen citat za družbena omrežja.
In ko v takem formatu ni niti ene ženske, to ni več naključje, ampak simptom. Simptom političnega prostora, kjer so odločevalske mize še vedno pretežno moške, kjer se moč razume kot nekaj, kar mora biti glasno in agresivno, in kjer je vključevanje pogosto le beseda v programu. Če žensk ni na odru, potem njihov pogled ni del razprave. Njihove izkušnje niso del argumentov. Njihove teme niso del prioritete večera.
Mogoče je čas, da se vprašamo, komu so taka soočenja sploh namenjena. Gledalcem, ki želijo razumeti razlike med programi, ali navijačem, ki želijo slišati, kako njihov favorit zadane dobro zvenečo repliko?
Ker če je cilj res informirati, potem publika v studiu ne pomaga. Prekinjanje ne pomaga. Istospolna zasedba na odru pa še najmanj.
Predvolilno soočenje bi moralo biti prostor idej, ne arena ega. In dokler bomo to mešali, bomo dobivali natanko to, kar smo gledali včeraj. Veliko hrupa in presenetljivo malo vsebine.
