Ko nekdanji premier in večni twitto Janez Janša zapiše, da Slovenijo mrcvarijo že 4 leta, to ni zgolj še ena politična opazka. To je premišljena izbira besed, ki cilja na občutek, ne na razum. Beseda mrcvarijo nosi težo. V njej je nasilje, dolgotrajno trpljenje, občutek, da je država Slovenija žrtev sistematičnega uničevanja. Takšna retorika ne odpira prostora za razpravo, ampak za ogorčenje. Svet se razdeli na tiste, ki povzročajo škodo, in na tiste, ki to škodo nemo opazujejo. Nato pride primerjava s potepuškim psom. Življenje psa je v tej enačbi predstavljeno kot sprejemljiva, skoraj trivialna žrtev. Desnici je v Sloveniji očitno dovoljeno vse.
- Kako veš, da se bližajo volitve? Politiki so spet aktivni na družbenih omrežjih
- Lažejo in potvarjajo / za desni pol je pred volitvami dovoljeno vse
- Poberi drek za svojim psom
To je trenutek, ko razprava dokončno zapusti teren argumentov in se preseli na polje čustev. Šok je namreč učinkovitejši od analize. Takšne izjave delujejo, ker poenostavijo realnost. Kompleksni procesi vodenja države se skrčijo na en sam občutek, da nas nekdo uničuje. A realnost je vedno bolj zapletena od tvita.
Ob tem pa ne gre prezreti ironije. Ko njegovi podporniki napadajo koalicijo ali stranko Gibanje Svoboda, je to predstavljeno kot legitimna politična kritika. Ko je bil sam na oblasti, pa je že manjša skupina protestnikov sprožila močan odziv represivnega aparata. V času, ko je notranje ministrstvo vodil Aleš Hojs, so bili na ulicah robokopi, vodni top in solzivec. Ob njem je bil glasen tudi Žan Mahnič. Takrat je bila jeza na ulici problem reda in varnosti. Danes je povsem razumljiva.
Standardi se očitno spreminjajo glede na to, kdo stoji na kateri strani oblasti.
Vprašanje presega dnevno politiko. Ko se življenje živali uporabi kot retorično sredstvo, se zabriše meja med legitimno kritiko in banalizacijo nasilja. Besede oblikujejo prostor, v katerem živimo. Če normaliziramo jezik, ki relativizira trpljenje, tudi simbolno, to nekaj pove o ravni javnega diskurza.
Naslednji teden bodo nova soočenja, nove razlage, morda tudi trditve, da je bila izjava napačno razumljena ali vzeta iz konteksta. A bistvo ostaja. Politika na družbenih omrežjih je postala tekmovanje v tem, kdo bo uporabil močnejšo podobo in sprožil močnejšo reakcijo.
Močna metafora sicer pritegne pozornost, vendar ne nadomesti argumenta. Glasnost lahko prevlada v trenutku, dolgoročno pa družbi ne prinese ničesar, razen še več razdeljenosti. In prav to je cena, ki jo plačujemo vsakič, ko razpravo zamenja hujskaštvo in navijaštvo.
