Slovenci smo zanimiv narod. Radi rečemo, da pri nas nič ne deluje, da je država nesposobna, da je organizacija katastrofalna in da se vedno vse dela prepozno. Potem pa pride trenutek, ko stvari dejansko stečejo hitreje, kot bi kdorkoli pričakoval. In takrat se zgodi nekaj zelo slovenskega. Najdemo nov razlog za pritoževanje. Zgodba o reševanju Slovencev iz Dubaja je dober primer. Ko so se razmere zapletle, je država zelo hitro organizirala prevoz domov. Logistika, usklajevanje, letala, seznam potnikov in vsa tista birokracija, ki jo sicer radi kritiziramo. Medtem ko so druge države še razmišljale, kako bodo sploh začele reševati svoje državljane, so naši že sedeli na letalu proti Evropi. In potem so prišli domov. Toda kmalu zatem smo bili deležni izjav tistih, ki so jim rešili rit. Zastonj. No, roko na srce, eden izmed njih je izstopal: “34 ur nismo imeli toplega obroka.”
- Kakšne bodo posledice napada ZDA in Izraela na Iran za ostali svet?
- Katere so najvarnejše države v primeru tretje svetovne vojne?
- Kako veš, da se bližajo volitve? Politiki so spet aktivni na družbenih omrežjih
Ko človek prebere tak stavek, za trenutek pomisli, da gre za opis kakšne resne preizkušnje. Skoraj pričakuješ nadaljevanje o tem, kako so morali preživeti brez hrane in vode in je bila situacija na robu preživetja. V resnici je šlo za let domov, ki je bil organiziran hitro in učinkovito, z enim očitno precej velikim problemom. Na poti ni bilo tople hrane.
In tukaj nekje se pokaže tista naša posebna nacionalna lastnost. Ko gre nekaj narobe, smo glasni in kritični, kar je včasih tudi povsem upravičeno. Ko pa stvari dejansko delujejo, ko država v krizni situaciji organizira evakuacijo in ljudi pripelje domov, se fokus zelo hitro premakne drugam. Tokrat na kulinarično izkušnjo med potjo. Ker očitno ni dovolj, da prideš domov. Pomembno je tudi, kaj si jedel na poti.
Ironija je precej očitna. Drugod po svetu ljudje v podobnih situacijah čakajo dneve in dneve, da se sploh začne organizirana evakuacija. Nekateri si morajo sami urejati poti domov, iskati letalske povezave in se znajti, kakor vedo in znajo. Pri nas pa razprava hitro zdrsne na vprašanje, zakaj v 34 urah ni bilo toplega obroka.
Včasih imam občutek, da smo postali družba, kjer zelo hitro vse vzamemo za samoumevno. Hitro pozabimo, da je nekdo moral organizirati let, urediti dovoljenja, sestaviti posadko, pripraviti logistiko in ljudi dejansko spraviti iz države, kjer so se razmere zapletle. Vse to postane skoraj nepomembno, če na poti ni pravega menija.
Seveda bi bil topel obrok prijeten. Nihče ne bo trdil, da ni. Ampak ko postane to osrednja pritožba v zgodbi o evakuaciji, se človek resno vpraša, kakšna so pravzaprav naša pričakovanja. Kot da bi nekje v ozadju obstajala tiha predstava, da bi morala takšna evakuacija izgledati skoraj kot let v poslovnem razredu.
Morda je prav ta trenutek dober opomnik, kako hitro znamo stvari obrniti v smer pritoževanja. Ne glede na to, ali govorimo o vremenu, politiki ali letalu, ki nas pripelje domov. Vedno se najde nekaj, kar ni bilo dovolj dobro. In očitno je tokrat največji problem to, da 34 ur ni bilo toplega obroka. Če je to res največja travma celotne zgodbe, potem nam v resnici sploh ne gre tako slabo.
