Včeraj sem pisal o supervised FSD-ju na ulicah Ljubljane, vendar mi to ni bilo dovolj in sem se s Teslo v soboto dopoldan podal proti Malinski. Za Bežigradom sem prižgal FSD in jo mahnil po avtocesti do Postojne, čez Pivko in Knežak do meje, kjer mi je Tesla avtomatsko izklopila FSD, ker sem prehajal v državo, kjer ga še nimajo. Kako se je FSD “obnašal” na slovenski avtocesti, v zastojih in delovni zapori? Lahko supervised FSD reši Vrtovčeve zastoje in ure in ure, izgubljene v kolonah?

• Tesla in supervised FSD izkušnja na ulicah Ljubljane
• Ne razmišljam več o tem, da vozim električni avtomobil. Vozim avto.
• Kako ravnati ob modrih in modro-rdečih lučeh konvoja vozil?
• Manj alkohola, manj prometnih nesreč? Kaj kažejo podatki zadnjih 20 let

Živim drzno, bi lahko rekel in ker živim samo enkrat, zakaj ne bi poskusil supervised FSD-ja tudi na naši avtocesti? Sicer z velikim cmokom v grlu sem za Bežigradom prižgal supervised FSD in se prepustil vožnji. Vmes sem se seveda še pogovoril z Grokom, ki deluje presenetljivo dobro z nadgradnjo v Teslah in ga spraševal o delovanju FSD-ja in Tesle. Dejansko ne bi več potreboval zaslona v vozilu, saj lahko večino funkcij opraviš z glasom. Ampak nazaj k vožnji.

Mestne ceste gredo Tesli brez težav “od rok”. Ampak ko je Tesla zapeljala na avtocesto, sem imel obe roki skoraj na volanu in čakal, da bom moral posredovati. Napet kot struna bi bil lahko komentar, dokler nisem ugotovil, da sploh ni potrebe, saj sem že na obvoznici dobil občutek, da FSD točno ve, kaj mora storiti. Vožnja po omejitvah, brez nenadnih pospeševanj, predvsem pa brez prehitevanj brez veze in brez vožnje po prehitevalnem pasu pri 100 km/h.

Ko sem šel mimo Brda po avtocesti, sem dejansko razmišljal, ali bi prekinil “avtonomno” vožnjo in prevzel nadzor. Na srečo ga nisem in sem pustil, da nevronske mreže in algoritmi opravijo svoje. Tesla se je pravilno razvrstila in lepo čakala v zastoju, ker so pač na slovenskih cestah zastoji vedno in povsod. Kljub temu da je Vrtovec obljubil, da bo to takoj rešil in uredil. No, ničesar ni uredil.

Tudi vključevanje na avtocesto pri Brezovici je šlo povsem brez težav, potem pa vožnja s pravo varnostno razdaljo. Takšno, kot mora biti in ne tisto slovensko, ki je par decimetrov za ritjo. Prav presenečeno sem gledal, kakšna je ta pravilna varnostna razdalja, saj tudi sam nisem imel občutka. Tesla je vozila po voznem pasu 80 km/h, ker so tudi vsa ostala vozila vozila s takšno hitrostjo. Edina razlika je bila, da je bila moja varnostna razdalja pravilna. Na prehitevalnem pasu je bila strnjena kolona, kar pomeni, da Tesla ni mogla sama zapeljati na prehitevalni pas, čeprav so se vozila tam premikala s hitrostjo 90 km/h, saj v Sloveniji nihče ne upošteva varnostne razdalje.

Aja, povsem brez stresa je bilo vse skupaj, kar me je presenetilo. Pred Ravbarkomando so bile tri stoječe kolone. Tesla se je odločila za pravo in najhitrejšo. Ja, tista desna je bila prava, medtem ko so bila vsa ostala vozila na levih dveh pasovih. In v tem zastoju sem ugotovil, da Tesla ne pozna reševalnega pasu in da se ne postavi na rob ceste, kot to zahteva zakon v Sloveniji. To ji lahko očitam.

Potem pa je sledil “spuki” del. Vožnja v delovni zapori. Po nekem naključju sem se znašel na prehitevalnem pasu, ki se je premikal s hitrostjo 30 km/h. Tesla je sicer poskušala zapeljati na vozni pas, vendar je bilo to nemogoče zaradi varnostne razdalje vozil na tem pasu, ki je praktično ni bilo. Kljub temu da je ta del sedaj res ozek, to Tesli ni delalo težav. Ravno obratno. Prvič sem se v delovni zapori počutil varno, saj je vozilo vozilo povsem po sredini ozkega prehitevalnega pasu in brez težav prišlo do izvoza v Postojni.

Ker mi je bila vožnja čez Knežak proti Ilirski Bistrici od nekdaj zabavna, sem upal, da bo tako tudi sedaj. In je res bilo. Namreč, vozilo je pravilno in povsem brez težav “zvozilo” vse ovinke, mogoče le z malce nižjo hitrostjo, kot jo sicer sam uporabljam na tem odseku, ko vozim skozi taiste ovinke. V bistvu je šlo vse skupaj presenetljivo dobro in prav vesel sem bil, da sem ji prepustil volan ter zgolj spremljal, kaj se dogaja.

Seveda sem moral preizkusiti tudi, kaj se zgodi, če pogled usmerim skozi stransko okno za nekaj časa in nisem fokusiran na vožnjo. Že po par sekundah me je sistem začel opozarjati, naj prevzamem kontrolo. Niti to, da se mi je na rit zalepilo vozilo, ki je bilo prepričano, da bom zaradi njegovega “blendanja” čez Koseze peljal hitreje, kot je omejitev, ni zmedlo FSD-ja. Peljal je po predpisih in dejansko sem se počutil varno in sproščeno. Na trenutke celo bolj kot takrat, ko vozim sam.

Potem pa je prišla bližina meje. FSD je začel opozarjati, naj prevzamem kontrolo, ker vstopam v državo, kjer FSD ni dovoljen, in seveda sem se odzval, prevzel volan in bil zadovoljen, da sem se odločil, da me Tesla sama pelje na morje.

Suma sumarum. Tole je precej nor sistem in deluje odlično. Sicer tako, kot je pokazala že moja vožnja v Ljubljani. Problem so ostali vozniki, ki pač ne poznajo prometnih predpisov in delajo neumnosti, ampak to ni problem Tesle oziroma FSD-ja, ampak problem ostalih voznikov in policije. Pozitivno presenečen in dejansko navdušen nad vožnjo, predvsem pa sem se začel zavedati, da bo tole nekoč dejansko lahko rešitev za umirjanje prometa, zmanjševanje prometnih nesreč in predvsem za manj zastojev na naših cestah, saj bo človeški faktor pri vožnji omejen predvsem na nadzor algoritmov in ne na samo vožnjo.

Še odgovor iz naslova. Ja, supervised FSD lahko reši Vrtovčeve težave, ampak on se je odločil, da ne bo več subvencij za električna vozila. Predvidevam, da bo raje subvencioniral parna vozila in gume avtoprevoznikom. Ja, to je ta nova normalnost.

Objava Test Tesla supervised FSD na slovenski avtocesti in v zastojih / lahko FSD reši Vrtovca? originalno objavljena na had blog.