Med mizami, v nabito polnem vrtu lokala ob Ljubljanici, se sprehaja moski s klobukom in veliko torbo okrog vratu. Pri vsaki mizi se ustavi in sramezljivo pogleda okrog sebe. Kot bi bil prestrasen, da ga kdo opazuje. Nasmehne se in iz torbe vzame casopis in ga ponudi sedecim za mizo. Vecina jih odkloni nakup.
Pride tudi do mize, kjer sem sedel jaz s kolegi. Ponovi cel postopek in jaz ga vprasam koliko stane izvod. Pove mi, da je cena izvoda 200 sit in da po novem zakonu ne smejo vec “klosariti”, oz. zicati za denar, ampak da pa lahko kaj doda na osnovno ceno. Iz zepa potegnem denar in mu dam 400 sit. Zadovoljen in vesel se mi prijazno zahvali in doda, da bi bil zelo vesel, ce bi bilo vec taksnih, ki bi znali ceniti njihovo pocetje.
Potem pa odpre Kralje ulice, tako se imenuje njihov casopis, oz. casopis za brezdomstvo in sorodna socialna vprasanja in mi pokaze svojo sliko v njem. Oci mu zazarijo, ko mi razlaga, da je prodal najvec izvodov v prejsnjem mesecu in da mu je vsec to, da zdruzi prijetno s koristnim in dobi dodatno kaksen tolar. Se enkrat se mi zahvali in kot senca odhiti naprej, do druge mize. Spremljam ga s pogledom, ampak kmalu izgine iz mojega vidnega obzorja.
Clovek, ki se je sam odlocil za drugacno zivljenje, ki je zavrgel vsa moralna vprasanja, s katerimi si ostali ljudje razbijamo glavo in zacel ziveti tocno tako, kot si sam zeli. Ce ima dober dan lahko zasluzi vec, kot pa clovek, ki je osem ur dnevno v sluzbi in mu sefi “serjejo za ovratnik”. Clovek, ki je zamenjal varno okolje doma, za hladno in pusto ulico in ne razmislja o tem, kaksen avto ima sosed, niti kam bo sel na dopust in si ne krajsa casa z igranjem golfa, ali pa jadranjem po Jadranu. Clovek, ki zivi po svojih zeljah in se ne obremenjuje s casom in hitrostjo zivljenja. Ki ne razmislja zjutraj, v katerem lokalu bo zvecer in kaksne gume potrebuje za svojega BMW-ja.
Pa si me spet prehitel! :) Neverjetno, kako imava včasih podobne prebliske. Sicer sem pa stalna in redna bralka in kupovalka časopisa Kralji ulice, celo ‘svojega’ prodajalca že imam. Res upam, da bo nekaterim uspelo spet zaživeti življenje izven ulice, ker mislim, da so resnično redki tisti, ki v tem vidijo smisel življenja…
Tudi jaz kupujem ta časopis – svojega prodajalca žl nimam, ker se selijo in kupim vedno pri tistem, ki je pri tržnici.
Imam pa svojega klošarja – ki spi okoli Name. Vsak četrtek, ko delam v Ljubljani je že navajen, da okoli 9 ure dobi zajtrk “v posteljo” pa če spi ali ne če reče ali – tam ob njem ga počaka in jaz imam lepši dan – upam, da tudi on.