Ce bi mi kdo rekel, par let nazaj, da bom jaz z eno samo osebo tako dolgo casovno obdobje, bi se mu nasmejal. V bistvu ga ne bi vzel niti resno, kajti taksna oseba me ne bi niti najmanj poznala. Pa vendar ne drzi povsem pregovor: Volk dlako menja, spremeni se ne. Meni je ocitno uspelo narediti korak, ki sem se ga bal, oz. korak, ki mi je v tistem trenutku spremenil zivljenje. Verjetno zato, ker se nisem obremenjeval s tem, kaj in kako bo. Preprosto sem bil jaz in bil sem tam. In ko pomislim za nazaj, kako hitro mineva in bezi cas, sem vesel, da te imam poleg, pa ceprav se vcasih jezim, ko te cakam, pa ceprav bentim, ko se premalo obleces in vem, da te bo zeblo, ampak se zavedam, da si vse to ti in to sprejemam. Ampak ne morem iz svoje koze, da ne bi komentiral in nergal ob tem, kajti vem, da bos itak trmasto vztrajal pri svojem. Ravno zato je zanimivo. Dva ista pola, ki se privlacita. Fizikalno gledano povsem nemogoce, prav tako, kot je bilo mnenje drugih, ki pa jih seveda nisem poslusal, ampak ocitno so stvari v realnosti precej drugacne, lepse.

Barbka, hvala ti za vsak dan. In hvala ti, da prenasas moje muhe in mojo trmo!