Fotopis Jezersko-Ledine-Ceska koca

Cas: sobota, od 11. do 20. ure
Kraj: avto prevoz Izlake-Jezersko, 80 km (ena smer)
Stroski: bencin: 1800 sit

Zjutraj me je prebudilo sonce. Taksen dan je treba izkoristiti, sem pomislil. In po vseh pripravah sva se odpeljala do Plansarskega jezera. Malce naprej od jezera sva pustila avto in se odpravila na pot proti Ledinam. Sprav je pot vodila po gozdu in je bilo vse skupaj precej bolj podobno prijetnemu sprehodu. Pot je odlicno markirana, tako da je primerna tudi za nevesce pohodnike. Flora v hribih se razlikuje od tiste v dolini, vendar je cudovita. Pisane barve cvetov in zuzki, ki iscejo hrano na njih so odlicen intermezo, preden se zacne pot vzpenjati in je potrebno malce akrbobatskih sposobnosti, da se lahko prebijas skozi prepreke. Kljub soncu, ki je mocno pripekalo na poloznem delu, se je vreme hitro spremenilo in padle so prve dezevne kaplje, ravno prav, da sva lahko normalno zadihala in si malce odpocila. Sopihajoca sva se prebijala mimo vedno lepsih roz in v daljavi ze zagledala najino prvo postojanko.

Koca na Ledinah je bila se vedno ista, kot pred 17 leti, ko sem 9 let, vsako poletje prezivel 14 dni v njej. Namrec treniral sem smucanje in ker je na Ledinah veliko ledenikov, smo se mi pripravljali prav tukaj. Seveda sem odhitel do smucisca, ki pa se je v tem casu spremenilo. Ni vec ledenika in tudi smucanja ni vec. Razocaran sem se vseeno odpravil do snega in kot otrok skakal po njem.

Ker se v gorah zgodi precej nesrec, sem opazoval planince in njihovo opremo in z zacudenjem ugotovil, da jih je vecina vec kot super opremljena, saj niso bili redki, ki so imeli s seboj tudi celade in vrvi. Za dostop do Ledin sva potrebovala uro in 45 minut.

Za sestop pa sem predlagal pot do Ceske koce in potem nazaj do avta. Ta pot je precej zahtevna, kajti precis Zrelo, ki na slikah izgleda precej man nevarno, kot pa ko si v sami skali in ti je edina pomoc zajla, ki se je oklepas z obema rokama, kot da bi ti slo za zivljenje.

Moram priznati, da se je Barbka odlicno odrezala in povsem suvereno precila Zrelo. Po precenju ledenika, ko se nama je zazdelo, da bo sedaj pot povsem preprosta, pa sva odkrila, da temu se ne bo tako. Plezanje po zraku je precej adrenalinsko, moj pogled pa je bil prikovan v steno in niti za trenutek nisem pogledal v prepad pod menoj. Se ista stena z drugacne perspektive in drugimi planinci. Taksna plosca, ko jo zagledas, ti nazene strah v kosti in kljub mehkim nogam, poskusas biti se bolj previden, kot si ze. Ampak na sreco sva kmalu zagledala Cesko koco in se zavedala, da ni pred nama vec zajl in prepadov in precej ledenikov. Tabla je odpirala vec moznosti, kam bi lahko se zavila, pa vendar je bila pot pri Jezerskem, tista prava pot, ki sva se je drzala. Iz daljave sva opazovala panoramo, ki se je odpirala pred nama in se zadnjic pogledala na najino turo, ki sva jo prehodila.