O njej je pred leti prepeval Nino Robic. Jaz pa sem se danes spomnil na moji dve uri, ki ze leta samevata sami v predalu. Samevata, ker nisem bil nikoli clovek, ki bi nosil uro, kajti ura se mi ni nikoli zdela statusni simbol, oz. nekaj, kar bi sodilo na mojo roko.

Poleg tega pa sem vedno trdil, da cas ni moj gospodar, ampak sem jaz gospodar casa in ce bi imel na roki uro, potem bi bil odvisen od casa, tako pa je bil cas odvisen od mene. Cela filozofija o casu. Ampak za zdajle malce prevec nepomembna.
Vsaka ura, tako kot vsaka druga stvar, ima svojo zgodbo. Prav tako imata tudi moji dve uri zgodbi. Pa bom zacel z novejso.

Uro Citizen sem si narocil pred 9 leti, preko interneta iz ZDA. Cela zgodba pa je sledeca. Kolega je nasel AmericanExpress kartico. Za tiste case je bila to sanjska kartica. In seveda, ker smo imeli dostop do interneta, sem si zapisal stevilko kartice in se odlocil, da si kupim uro. Pri surfanju sem opazil, da dolocene online trgovine posiljajo stvari tudi v Slovenijo. In potem mi je padel v oci ta Citizen. Cena je bila 465$. Odlocitev je bila sprejeta v trenutku in nisem okleval, ko sem pisal svoj domaci naslov in vtipkal stevilko kartice. In cakal. In cakal.

Cez priblizno 14 dni dobim obvestilo iz carine, da me nekaj caka na carini in da moram poravnati obveznosti carine v vrednosti okrog 25k sit. Student, brez denarja, pa naj toliko placa drzavi?! No ja, babica je resila problem in mi financno pomagala. Hvala Taja!! In tako je bila ura se isti dan na moji roki. Sele kasneje sem zacel razmisljati o tem mojem credit card fraud “podvigu”. Vendar ni bilo nobenih posledic.

Drugo uro, Omego, pa mi je podaril moj najljubsi in edini dedek, ki sem ga poznal, zal ze pokojni, dne 8.10.1987. Ura je kljub starosti odlicno ohranjena in se vedno deluje natancno, kot vse ostale “svicarske ure”. Sem iskal po internetu cene taksnih ur, pa jih nisem nasel. Ce se kdo, ki bere blog, mogoce spozna na ure, bi ga prosil, ce mi pove, kje bi se lahko pozanimal o njeni vrednosti.

Sicer je njena sentimentalna vrednost neskoncna in niti v sanjah je ne bi menjal za protivrednost v denarju. Kajti spomnim se, ko jo je nosil se dedek ob kaksnih svecanih priloznosti, da sem vedno zelel, da jo lahlo tudi jaz drzim in poslusam kako tik-taka. In ko sem jo prejle navil, sem se povrnil skoraj 20 let nazaj, v cas, ko je bil se dedek ziv. Obcutek je bil idilicen in solze so bile iskrene. Pogresam ga, tako kot pogresam babico Zinko in tako, kot se zavedam, da sem premalo z babico Tajo, ki je edina babica, ki jo se imam.

Cas pac tece naprej. Sekunde prehitevajo minute, minute ure. Ob pogledu na uri pa sem se vsaj za trenutek vrnil nazaj, v brezskrbno otrostvo, med ljudi, ki so me in me imajo se vedno radi, pa vendar sem jim premalokrat, ko sem imel se moznost za to, povedal, da jih imam tudi jaz rad. V bistvu cenim vse ljudi, ki so okrog mene in me prenasajo z vsemi mojimi muhami in trmo.

Oci, vse najboljse! Tudi takole lahko gre to, na malce drugacen nacin!

Hudica. Tole je pa vse skupaj prevec sentimentalno! Ampak naj ostane, tudi tak sem jaz!

2 Responses to Ura brez kazalcev

  1. Ulala says:

    ti lopov, ti! tisti, ki je kartico izgubil, bi jo pa tudi lahko preklical.

    in kar si napisal o ljudeh okoli sebe.. ja. jaz imam tudi slabo vest, kadar grem za vec mesecev v tujino, stran od njih. takrat se vprasam, zakaj mi je tega treba?!

  2. had says:

    tisti, ki jo je izgubil, jo je tudi preklical.. ampak takrat se ni bilo online cekiranja kartic.. tako, da sem skodo naredil samo izdajatelju kartice in ne fizicni osebi, sicer tega ne bi naredil.. :)

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.