Rumeno, ki te ljubim rumeno

Malce parafrazirana misel Federica Garcie Lorce. Je rumeno res največ kar si želimo vsakodnevno prebirati v časopisih. Je naklada 100.000 izvodov Slovenskih Novic, res pokazatelj kaj Slovenci radi berejo? Ali pa je to edina stvar, ki se prodaja v Sloveniji, saj ostali tiskani mediji ne dosegajo takšne naklade ravno zato, ker so premalo rumeni oz. “začinjeni”?
Oscar Wilde je nekoč izrekel: “There is only one thing in life worse than being talked about, and that is not being talked about. ” Zgodbe o poslancih, o joških in o raznih sceniranih dogodkih se prodajajo za med. Ljudje se dobesedno naslajajo nad tem in se postavljajo v vlogo porote in rablja v enem. Je to vse, kar zmore slovensko novinarstvo? So res najbolj brane stvari nujno povezane s škandali?
Preveč vprašanj, odgovori so pa povsem preprosti. Že dalj časa opažm, da v Sloveniji ni raziskovalnega novinarstva, da se nihče ne poglablja v zgodbe in iz njih naredi raziskovalen članek. Če primerjam naše medije s konkretnim primerom hrvaškega Globusa, kjer so objavljeni članki, ki so zanimivi, ki so poglobljeni in kjer se novinar izpostavi trenutni oblasti in kapitalu, se zamislim nad tem, kar mi beremo. Globusove reportaže so zanimive in niso PR članki, prav tako njihove ostale stvari niso copy/paste, tako kot se pri nas napiše veliko člankov (instant novinarstvo). In me veseli, da se je pojavil na blog sceni Medijski watch dog, ki zelo dobro opisuje razmere slovenskega novinarsta. Problem vsega je v kapitalu. Namreč novinar bi napisal dober članek, saj konec koncev imamo precej dobrih novinarjev, če bi mu dal urednik proste roke in če bi mu dovolil, da si vzame toliko časa, kot ga potrebuje za članek. Vendar nad urednikom stoji direktor, nad katerim stoji uprava, nad katero stoji oblast. In začaran krog je sklenjen. Procedura je predolga in novinarstvo izgublja svojo moč.
Seveda je veliko lažje slikati Mišine joške, ne glede na to, če je bila to njena sampromocija, tako kot so ugotovili nekateri rumeni časniki, ali pa je bil na delu papparazi, kot pa napisati članek o stvareh, ki se resnično dogajajo v Sloveniji in niso povzetki povzetkov.
In še enkrat, čeprav se že ponavljam in tudi sam vem odgovor, moram napisati, da si želim časopis, ki bo na prvi strani objavil novico, da je 14 letni Tomaž pomagal čez cesto 84 letni Francki, ki se mu je na očeh javnosti prijazno zahvalila in mu stisnila roko! Vem, da tega ne bom doživel, ker se to pač ne prodaja, ampak želje pa vseeno ostanejo.
Isto je tudi z blogi. O tem piše že Jonas, tako da mi ni potrebno še enkrat poudarjati stvari, ki jih je on izpostavil. Dejansko bo težko med vso poplavo novih blogov ločiti dobre in malo manj dobre. Ampak o tem odločajo bralci!