Cilj je bila Mojstrovka. Vendar je povišana temperatura in slabo počutje boljše polovice, preprečilo to namero. Spomnil sem se Nordstarovega posta in pa Jakovih fotografij. In odločitev je padla.
Cesta do Vršiča je bila oblečena v oranžno preprogo, in barvne kombinacije dreves so jasno kazale znake jeseni. Sonce je vsake toliko časa sramežljivo pokukalo izza oblakov in razveselilo “planince”. Na Vršiču sva pustila avto in se odpravila na približno 50 minut dolgo pot na Sleme. Pot je urejena in je namenjena vsem pohodnikom. Nedeljsko dopoldne je privabilo veliko ljudi v gore in tokrat sem imel čas opazovati njihove navade in njihove posebnosti. Večina jih je bila po 5 minutah hoje v klanec povsem zadihana in rdeča v obraz. Veliko jih je ugotavljajo, da je ta tura vseeno malce težja kot pa tista na Šmarno goro, ki se je sicer lotijo ob nedeljah. Prav tako sem opazil, da “nedeljski pohodniki” večinoma ne znajo odzdraviti, ki jih pozdraviš in ne znajo pustit prednosti tistemu, ki se že vrača v dolino. Veliko staršev je pripeljajo svoje male nadebudneže, kateri so me parkrat nasmejali s svojimi dejanji in odličnim poznavanjem gorskih pravil. Oni so še najbolj pozdravljali in se smejali. Sicer sem vesel, da starši pripeljejo svoje malčke s seboj, vendar sem pogrešal generacijo 18-25 let, ki je nisem srečal na tem sprehodu. In to je rahlo žlostno.
Ok, nazaj k sprehodu. Definitivno priporočam to pot vsakemu, ki nima veliko pohodniških izkušenj in premalo kondicije, kajti pot je ravno dovolj strma na trenutke, s čudovitimi pogledi, da ugotoviš, da za pohode potrebuješ veliko energije in tudi dosti volje. In na koncu, ko prideš na Sleme, ti pogled na čudovito planoto poplača vso energijo, ki si jo vložil v pot. Prav tako simpatične so vrane, ki pridejo jest čokolado skoraj iz roke, ampak 70% kakava jim očitno ni najbolj prijalo.
Odličen nedeljski sprehod se je zaključil z večerom v jacuzziju in bazenih.
Ne morem verjeti, kaj vse se ti je zdelo pomembno zapisati za tole z gruščem posuto skalo, pri kateri ti je slabo še preden se začneš vzpenjati nanjo. Preklet Vršič in vseh njegovih (kao) 26 ovinkov do vrha, pričemer je vsakemu jasno, da je številčenje ovinkov popoln nateg, saj so oštevilčeni le ovinki, ki se obrnejo za 180 stopinj ali več. Miljavžent vmesnih ovinkov pa raje nihče ne prešteje.
Å e najbolj zanimive so vrane. In jasno da ne marajo grozne extragrenke črne čokolade. Pač ne upoštevajo obskurnih sodobnih kulinaričnih trendov.
Ker je Had pravi ljubitelj gora, se mu je zapisala še nepogrešljiva
in najbolj klišejska frazica, ki mi je tako zelo znana:
“pogled na čudovito planoto poplača vso energijo, ki si jo vložil v pot”.
Krasn! :)
Hudiča, Had, v jacuzziju si bil!!!
Zakaj o tem nisi nič napisal? Zakaj od tam ni fotk?
Pa o čem ti razmišljaš, fant, da je mrzel kamen postal pomembnejši od toplega sproščanja in razvajanja čutil??? GROZN!