Rožnik, med Ljubljančani zelo priljubljena izletniška točka, je “hrib”, do katerega vodi več poti.
Sam nisem oboževalec masovnih izletniških poti, ker mi je sprehod v naravi pogojen z mirom in tišino, predvsem z uživanjem v naravi. Ampak seveda se človek lahko tudi zmoti in se v nedeljo odloči, da gre na Rožnik.
Ker prihajam iz Zasavja, kjer smo obdani s hribi, mi je bila pot na Rožnik otročja. Oz. je bil to precej lahek sprehod. In ko sem opazoval ljudi okoli mene, ki so se v popolni planinski opremi (obvezne palice, “gojzerji” in seveda “rukzak” z malico) počasi “cijazili” v “hrib”, se mi je postavilo vprašanje, kaj hudiča jaz počnem tukaj. Množica ljudi s psi, ki seveda niso bili na povodcih, kolesarji, ki so se spuščali med “pohodniki” in pa veliko rekreativnih tekačev, za katere bi rekel, da bodo med tekom izdihnili so bili popestritev in odmikanje vsem zgoraj naštetim je vsaj malce popestrili “pohod”.
Tempo ki sva ga imela ni bil hiter, pa vendar je bilo sprehoda konec v pičlih 15 minutah, ko sva prišla do gostilne Rožnik. Seveda ni šlo brez obveznih flancatov, ki so resnično super in so bili vredni tako “hudega vzpona” in tudi vseh ostalih “muk”.
Vendar je bilo enkrat dovolj!

blank blank blank blank blank blank